Kdaj
Kdaj bom našla svojo pot? Tisto pravo, meni lastno? Kdaj moj zmeden um se bo otresel zmot? Kdaj srce bo bilo mirno, kot po nevihti ocean, a v globini valovalo strastno? Kdaj, le kdaj…
Besede, ki odpirajo drugačen pogled na svet.
Objave so razvrščene po času objave, od najnovejše. Popravek besedila ne spremeni tega vrstnega reda. Najnovejše vseh rubrik · Arhiv po letih
Kdaj bom našla svojo pot? Tisto pravo, meni lastno? Kdaj moj zmeden um se bo otresel zmot? Kdaj srce bo bilo mirno, kot po nevihti ocean, a v globini valovalo strastno? Kdaj, le kdaj…
Veš, danes sva se srečala… Meglica se je spuščala na prve znake zapuščenega dneva stala sem tiho ob vodi poslušala skrivnostne pripovedi prisluhnila kaj mi veleva… Obrnila sem obraz na…
Prijelo me je, tišči me, zvija, odšel bom , kjer bom sam v tišini, kjer mir morda občasno zmoti grom, mogočen grom ali pa le sapa. In že sem lahek kot pero, neznansko breme je odšlo, le še…
Pred menoj stojiš... Zagledam se v tvoj obraz... Čarovnije rahel dotik... Pogled v tvoje oči... potopim se vanje in vstopim skoznje vate... In vidim sebe, ki te gledam... v te tvoje rjave…
Včasih se mi zdi, da stojim pred široko, deročo reko in ne morem na drugo stran... Zgrajeni mostovi so daleč, težko dosegljivi, vendar so... daleč...
Reci, da ne veš, kaj se dogaja z mano... reci, da ne veš, kaj naj bi z menoj, ko sam ne najdem poti iz tega labirinta... Reci, da ne slišiš, kadar kličem tvoje ime... Reci, da ne vidiš, ko…
Ko te iščem s pogledom iskalca svoje refleksije... te ne najdem, četudi vem, da si tu... nekje... v besedi, sliki, glasbi... pesmi... pa vendar ne morem prijeti tvoje roke... ne več, tako…
Senca sem, ki išče mene... in jaz sem ta, ki išče senco... Voda je kalna... ne vidim dobro se v njej... Odsev je lažen, zavajajoč... ali pač ne... ne vem...in čakam... opazujem... Lovim…
Spletla se je misel v kito in se spustila po hrbtu kakor govoreča kača iz podkožja. Oblečena v ogenj pleza skozi zeleno trato besed. Kakor kita cvetja je zagledana v zrcalo vode in nemirno…
Svetloba je silnica preobrazbe, moč ki je prihodnost Sem napeta igra svetlobe, camera obskura med oblaki. Občutim notranjo melanholijo. Ob vznožju sence premikam noge. Na duši mi leži opeka…
Ko bi govoril človeške in angelske jezike, ljubezni pa ne bi imel, sem postal brneč bron in zveneče cimbale. In ko bi imel dar preroštva in ko bi poznal vse skrivnosti in imel vse spoznanje…
Povej, če se povzpnem do roba neba… če sanje svoje zavijem v oblak meglen in se ustavim tam kjer se korak konča me boš videl, boš prišel do mene tja? Vprašam te, me boš prepoznal po očeh…
V ritmih z zamahi obloženih jesenskih vej je naseljena večnost sužnjev časa, ki tkejo šive dolgočasja in silnice duha se valijo po suhi rečni strugi. Z očesom veslajo in drsijo nevidni…
Pesniki veliko pesnimo in objavljamo. Bolj malo se pa pogovarjamo o pesništvu. Všeč so mi bile misli o tradiciji in individualnem talentu znanega angleškega pesnika in esejista Thomasa…
Vsakič, ko prižigam lučke, plamen me spominja nate... Vedno, ko cvetove trgam, v šopek jih povežem zate... Ko se tvojih rok dotaknem, zdijo se, kot da so zlate... Ti iz ene same ptice znaš…
Spomin... Vse, kar ostane je le spomin... Na srečne, na nesrečne dni. Spomin je le, spomin, ki ne skopni. Vse raste in odhaja in spreminja se in mine... In na koncu ostaneš sam s seboj in…
Ptica z modrimi krili preletava obalo... dan je lep in sonce se prijazno smeje... oglašanje galebov je pesem... in se sklada s pesmijo valov... mogočni in peneči... se dvigajo v više in…
In pravim ti,znova, ne skrbi, vse je v redu, vode so mirne in modro je nebo... Odsev je jasen, slika poznana... Kako le, lahko rečem, ti to ali ono o vsem, kar je, ko morda niti ni... ne…