Počutja

Svetloba je silnica preobrazbe, moč ki je prihodnost Sem napeta igra svetlobe, camera obskura med oblaki. Občutim notranjo melanholijo. Ob vznožju sence premikam noge. Na duši mi leži opeka sveta. Se odpiram v cvet abstraktnih idej. Rastem kot drevo v snegu, ki ga ohranjajo korenine. Sem odsev odbleska narave v sadežu. Živim nedoločeno obliko samotnosti. Zaganja me vizija slike vzleta, fokus prelomljenega, odtegnjenega očem. Diham z razumom, ustvarjam s srcem