Reci, da ne veš

Reci, da ne veš, kaj se dogaja z mano... reci, da ne veš, kaj naj bi z menoj, ko sam ne najdem poti iz tega labirinta... Reci, da ne slišiš, kadar kličem tvoje ime... Reci, da ne vidiš, ko stopam ti nasproti... ko sam ne vem, da ti pač veš, kar vem, a ne povem... Spreglej,ko te poskušam prijeti za roko... in umakni se nazaj, ko te želim objeti, ker nisem ta, katerega želiš... Jaz sem meglica v jutranji rosi... in sem kaplja v oblaku na nebu... in val v reki, ki teče... in list v jeseni... Sem volk, ki teka v pomladnem spreletu in beseda v... prozi življenja... in meduza na soncu ter ptica v letu... Kako potemtakem , v vsem tem najti obliko, lastno moji senci, v vsem, kar je... in v vsem, kar ni... Kaj torej vidiš v ogledalu takrat, ko zagotovo veš, da stojim za teboj?