Veš, danes sva se srečala… Meglica se je spuščala na prve znake zapuščenega dneva stala sem tiho ob vodi poslušala skrivnostne pripovedi prisluhnila kaj mi veleva… Obrnila sem obraz na senčno stran prihajal si tujec, meni tako znan... In kamenje sivo prepredeno z algami časa je oživelo, drevesa so upognila se k tlom, posušeno cvetje je ponovno vzcvetelo. In reka je potiho svojo pot odšla zavila naju je v trenutek in ponesla tja. Svet se je vrtel in čas mrtev oživel vedela sva brez besed dovolj je bil pogled...
#Poezija
Reka tiho teče
Skupnost Pozitivk
Komentarji
4Nuška! :)
"vedela sva brez besed dovolj je bil pogled..."
Celotna pesem je eno enkratno doživetje. Opisano s takšno ljubeznijo in toplino, da se samo nasmejim, ko se mi prikrade pred oči ta pogled, ki je tako zgovoren. Vsakemu bralcu verjetno pove svojo zgodbo. Meni pravi eno takšno, ob kateri se samo nasmiham in mi postane kar nerodno. ;) :) :)
Lep pozdrav! ;)
Platana, Mark, Lea:):):)
Indijanska slika aha...to je meni všeč in vidim, da nisem edina:) Kar se pa pesmi tiče...hmm domišlija vam očitno dobro dela z menoj vred:) je v stilu pesmi 'pogrešam te' ampak sem očitno izbrala dosti bolj splošne besede in skozi različne oči je očitno različno videna... Me veseli:)
Lep pozdravček Nuška
---
Z Ljubeznijo v očeh in vetrom v laseh:)
Ja, od enega pogleda oživi tisoč stvari in človek občuti nekaj, česar ne občutijo vsi... In reka tiho teče, kot nema priča...
Sta pa spet tale dva indijanca presneto čedna, in tista reka spodaj....No, sem pač mahnjena na indijance:) Naj ta reka še dalje teče in žubori in valovi v tebi!
Tako je, kot pravi Platana, draga prijateljica Nuška :)
Indijanci pa...me veseli, da tudi ti gledaš na indijance tako...
Nuška, kot vedno v elementu - čestitke :)
mark
Na isto temo
Prejšnji članek na to temo
Vrtinec
