Zasede medu

V ritmih z zamahi obloženih jesenskih vej je naseljena večnost sužnjev časa, ki tkejo šive dolgočasja in silnice duha se valijo po suhi rečni strugi. Z očesom veslajo in drsijo nevidni čolni, kakor sončna preglasitev temé. Na drevesih ob obrežju visijo sadeži brez moči, ko začutiš vosek mezenja, skapan v skipek medu v nastavljeno roko, ki ni več solza ne kaplja, je esenca s premišljeno obliko semena. Cedi se sok, zaznamovan s čudežem. Ni ne jok ne smeh, ne zmagoslavje ne poraz, ne truplo, ki gori na grmadi ne telo, ki je poniknilo v strugi tolmunov. Skrbno počesani lasje na zatilju krošnje z vetrom negotovosti plapolajo in zibljejo, kar hoče živeti obilje kot svojstvo z jeziki razmaha svoje barvne govorice. Komu je namenjena didaktika drevesa, mistična umetelnost gibov in jezika, sprava različnosti in kontrastov ob obalah brez vode, ob obrežjih brez toka s kroglami svetlobe. Zakaj se suša pleza pri tleh kot pritlehnost? Orumenelo je kimanje, imperativ spomina na luč začetka, ki daje privid smisla. Ni mogoče generalizirati opazk premikanja vetra z življenjem, ki se dojema s koreninami in nebom in ne more zatisniti budnega očesa. Svetlika se obleka paža, ki odpira vrata kočije, da vstopiš v zasede medu v deželi hudournikov, dežja, vetra, sonca in zorenja vsake stvari.