Kazen moja
Kazen moja, že spiš? Ne vidiš mojih misli, ki ti jih pošiljam skozi vesolje. Z vetrom bi te dvignil, v rdečo zarjo spremenil, položil bi te v črno svilo, te z biseri prekril.
Besede, ki odpirajo drugačen pogled na svet.
Objave so razvrščene po času objave, od najnovejše. Popravek besedila ne spremeni tega vrstnega reda. Najnovejše vseh rubrik · Arhiv po letih
Kazen moja, že spiš? Ne vidiš mojih misli, ki ti jih pošiljam skozi vesolje. Z vetrom bi te dvignil, v rdečo zarjo spremenil, položil bi te v črno svilo, te z biseri prekril.
Visim z neba, z glavo navzdol. Nogi imam pripeti s ščipalko za Andromedino galaksijo, razstavljam zvezde v misli in oddajam glasove preprostim drevesom. Moji lasje so vrba žalujka nad…
Nikamor ne grem več, nikamor, za to nimam nič več moči. Bolj sama, kot v zemlji je bramor, sem srečna, če kdaj se zgodi, da v svoji temi si privoščim grizljanje ljubezenskih sanj; če svoje…
Da me objema, vso me ovija duše njegove bršljan, da se s pogledom v očesi mi vpija, mene opit in pijan, to sem sanjala in še: sanjski moj, z vsemi mi vlakni predan, v silni pijanosti piše…
Še leží v moji senčni globini mehka snežna rjuha sanj. Po njej prihajaš ti, moj edini, vame zaljubljen, tako ljubeč do mojih ran. Ti, ki ob meni boš ostal; ne boš umrl, ne boš odšel. Ti, ki…
Je res, da spet upam si sanjati mir, vsemiru enak, poln nemira, utripanja srčnih zvezda, od zefira in močnih viharjev drhteč; svetlo dver v naročje Nekoga – Vsemira? Bogdana Namestnik
Razkošna veličina hipov! Te merim s silnostjo utripov, ki v njih oglaša se gorečnost: Ljubezen, ti življenja živost, ti božja iskra in iskrivost; edina prava večnost… Bogdana Namestnik
O teci spet, sla hrepenenja, mi v temno globačo srca. Kot reka, prepolna kipenja, zalij ga s slapovi srebra, ga nežno, prelestno razsvetli, vsega valujoče oživi; kot da bi ga angeli božji…
Sam si pleteš sanje, jih ponujaš čarobnega prahu v dlani ne daš le čakaš na mehkobni njen dotik prebujanja drhtenja , ne zaznaš še se kujaš in drhtiš v samoti nežno hrepeniš po nje goloti,…
Ponoči nisem spala. Gorela je luč, in jaz sem slišala jok gozdov. Prehodila sem jih s svojim nemirom. Skrbi, težke kot svinec, so zdramile tudi veter. Rose so se jim nalagale v dušo.…
Srce je bobnenje vesoljnega poka, ki se prebija skozi neskončnost. Ziblje se skozi spomine evolucije v kopalnem plašču telesa. Na rdečih skodranih strunah pobira bisere ljubezni in tke…
Vidiš to? to je moje oko, ki si želi močno, da bi našlo pot v nebo. Solznato je, in polno nemoči si te slišati tako močno želi, da vztraja še in še in še.
Ali še vem, ali še čutim, da človek je vreden, ker je? Srce tu v globini, še biješ za vse in ne odkloniš nikogar vnaprej? Morda pa komaj še slutim dobroto, ki je brez mej, ki dlan njenih…
Ne morem, še vedno ne morem sleči okrasja in šmink. V tem svetu pretvarjanj in krink, v tem krvožejnem in borem so mi hladilo, so klic, mavrica lepe pozabe… In so moj par perutnic. Kar me…
Šeherezada, ti si si s pravljicami podaljševala življenje, jaz, ki me grize surovo trpljenje, si podaljšujem ga s pesmimi. Joj, še en večer je, še en nocoj – ali se jutri rodi nova pesem?…
Kako so se polastili moje besede in ji dodajali svoj pomen, ne da bi poznali mojo muzo, ki mi prinaša misli z navdihom in jaz ji ponudim svojo samoto. Na stežaj ji odprem okno, ko z njo…
Ljubim poteze, ki mi jih prijatelj namenja z nasmehi. Ljubim te prave čudeže, ki vedno nekaj povedo in vselej izpolnijo želje, ki se skrivajo kot svilnati zavojčki pod kožo. Moj prijatelj…
Vdajam se igram valov po labodje, s prebujajočimi se šumi morja, ki se množijo v eksataze gibanja. Vsak val ima v sebi samoto duše in veder obraz, ki plete gnezda mojim razpoloženjem. Misli…