Ne grem več nikamor

Nikamor ne grem več, nikamor, za to nimam nič več moči. Bolj sama, kot v zemlji je bramor, sem srečna, če kdaj se zgodi, da v svoji temi si privoščim grizljanje ljubezenskih sanj; če svoje zobe kdaj si loščim z grizljanjem utvar, ki od ran so varno odmaknjene vse in v njih le sladkost se pretaka… Sem včasih verjela, da čaka ta Zemlja, da zastor odstre z obraza ji dlan mojih rok, da vsa kakor zvezda zasije. Zdaj vem… Pa vendar iluzije še srkam kdaj medasti sok. – Nikamor ne grem več, nikamor, za to nimam nič več moči. Bolj same, kot v zemlji je bramor, le kakšen me hip ne boli. Bogdana Namestnik