Gozd

Ponoči nisem spala. Gorela je luč, in jaz sem slišala jok gozdov. Prehodila sem jih s svojim nemirom. Skrbi, težke kot svinec, so zdramile tudi veter. Rose so se jim nalagale v dušo. Odpadlo listje se spreminja v drseče blato in v njem dremajo mlada življenja dreves. Vsak trenutek ima svoj pomen. Nihajoči glas prešinja vdanost in bolečino vsega, kar klije in umira. Zemlja použije rojstvo in smrt v drhtljivem zelenem valovanju svetlobe in spreletavanju ptic, ki na drevesih oznanjajo sončen dan. Jutro mi je položilo rdečilo za ustnice v roke, da pobarvam svoja skrivnostna vlakna besed.