Visim z neba, z glavo navzdol. Nogi imam pripeti s ščipalko za Andromedino galaksijo, razstavljam zvezde v misli in oddajam glasove preprostim drevesom. Moji lasje so vrba žalujka nad oceani svetovnih morij. Oči so ogledalo duše zvestega psa. Z usti se pasem po rosah trave in pijem nektar svojih odsotnosti. Z rokami zlagam zidake svojih notranjih gradenj. Premeščam besede in jih znova umeščam, pri plahutanju kamna z rameni v meni, da jih tektonsko premikanje tal ne pogoltne med črne luknje nevtronskih zvezd. Z nohti grebem po zemlji. Iščem semena razuma. Zrnca peska, s katerimi ustvarjam kosti. Sem odeja prezeblim. Sem vetrič, ki hladi bolečino. Sem tipalka klavirja, ki se oglasi, ko kdo nanjo pritisne s svojo mislijo in gibom. Srfam po vesolju že nad dva milijona svetlobnih let in iščem svoj mali dom. Se zapletam v etiko, da ne bi zamazala resnic o človeku na planetu. Ob rojstvu sem zadrhtela, brizgnila in se dvignila iz vode. Sem zajemalka delčka vesolja z iluzijami in svetloba v potešitvah ponarejenega vina. Sem zapečatena skrivnost genoma duše. Odhajam po avtocesti proti večnosti in odklepam s ključavnico resnice postfestum. Kliče me Bog v mansardo, kjer se dogajajo božje reči. Tam vonjam ljudi, ki dišijo po dobroti skozi jok in ranjeno dimenzijo z dihom nespretnega vetra. Adio! Zaznavam deset izvorov žarkov gama. Stojim ob orbitalnem observatoriju XMM-Newton Evropske vesolje agencije in vzpostavljam telepatsko misel z duhom Alberta Einsteina na Messierovem objektu 31.
#Poezija
Od kod prihajam?
Skupnost Pozitivk
Komentarji
2Draga Darinka,
naše srce in razum sta pripeta tudi na Andromedino ozvezdje, kajti od vesolja se ne moremo nikoli popolnoma odtrgati, ker smo njegov del in z njim potujemo v neskončnost. Vohala sem sivko in jo vložila v knjigo. Čudovito darilo narave, sem si rekla. Na notranji strani knjige je psalm o njeni dolgi poti. Moje oči uživajo sivkino tihožitje in gledajo v Veliki voz in se sprašujejo iz katere zvezde neki je prišel ta čudoviti vonj. Vejici sivke sem rekla: «In tako sva spet doma. Pot je bila zares dolga." Jaz sem prišla sem v volčjem kožuhu, sivka pa je z drobnim stebelcem modro zacvetela. Obe sva malce utrujeni in se morava spočiti. Še dobro, da si me spomnila na srce, ki je globoko vdihnilo njen vonj. Bil je vonj po ljubezni. Takšen vonj ima tudi svetloba.
Lep pozdrav, potovanje se nadaljuje zame in za sivko, ki je vzljubila moje prste, ki brskajo po knjigi.
Tatjana
Iščeš svoj mali dom, ki je povsod in hkrati nikjer, zemljevid z smerokazi je skrit v notah pesmi tvojega srca. Naj popustijo tudi ščipalke v Andromedi, naj bi kljub vsej svoji nepopolnosti vsi mi zastavili odločne korake h izvoru in naj nebi čakali na to, da bi postali sveti, ker naša srca potem nikoli nebi ljubila.
Kljub vsej nepopolnosti vrlin in pomanjkanju modrosti naj bi nam bilo podarjeno pripreti vrata in uzreti, razumeti kar lahko razume le srce, saj razum z svojim racionalnim delovanjem programiran z vso matematično natančnostjo - včasih razvija formule, namesto da bi preprosto razumel in verjel.
Srečno Tatjana in prijazno potovanje
Darinka
Na isto temo
Prejšnji članek na to temo
Ne grem več nikamor
