Zažgolel mi je...

Ljubim poteze, ki mi jih prijatelj namenja z nasmehi. Ljubim te prave čudeže, ki vedno nekaj povedo in vselej izpolnijo želje, ki se skrivajo kot svilnati zavojčki pod kožo. Moj prijatelj je kot ognjeni zmaj, ki mu vedno gori srce, da kaj dobrega stori. Jaz mislim, da ga krepčata teran in kruh, ko pa hodi okrog s veliko košaro srca in ponuja potešitve, pomešane z nebeško dobroto. Njegove razprte dlani so dobro ležišče za svetlobo. Na tisoče pšeničnih zrnc mu je vzklilo med prsti, ki so jih preletavali metulji prav na mestu, kjer je žarel mak. Ovit v modrikavo meglico teranove trte je vzklil iz kraške zemlje in kot ptica med rdečkastimi listi zažgolel, da me ljubi.