Muza

Kako so se polastili moje besede in ji dodajali svoj pomen, ne da bi poznali mojo muzo, ki mi prinaša misli z navdihom in jaz ji ponudim svojo samoto. Na stežaj ji odprem okno, ko z njo kramljam. Vidim jo v pepelu spominov kot plavajočo iskro, globoko vtkano v usodo mojega življenja. Ob njenem prihodu se vselej razživim, ko mi položi svojo roko na ramo in me z dotiki prešine. Vsi poskusi razumevanja sveta lajšajo življenje; svoje delo opravljajo z voljo in pričarajo njeno bivanje. Polaga mi v usta utelešene besede, ki shodijo in se razživijo v pesmi kot otroci svetlobe, kot dar najinega prijateljstva. Niso potrebne velike učenosti, da začutiš njeno šelestenje in vonj, kajti ona je kot pomlad v ozračju, ki se razbohoti v polnem razcvetu na mojem oknu vselej kadar turoben dan izgubi svojo samoumevnost.