Če nisem zate
Ta ženska v meni iz nič je prišla pogleda milega, ljubezni polnega. In občutim skelet srca, nemir duha vse v meni je, odkar me pozna. Odhajala sem tolikokrat zaman sladkost je bila v zraku…
Besede, ki odpirajo drugačen pogled na svet.
Objave so razvrščene po času objave, od najnovejše. Popravek besedila ne spremeni tega vrstnega reda. Najnovejše vseh rubrik · Arhiv po letih
Ta ženska v meni iz nič je prišla pogleda milega, ljubezni polnega. In občutim skelet srca, nemir duha vse v meni je, odkar me pozna. Odhajala sem tolikokrat zaman sladkost je bila v zraku…
Ko luč zasveti, skrit pogled napolni dnevu obraz. Skoz resje polja haikuje pesem, zgodi se sončen dan. Okostje mamuta izpodriva kamen, v življenje je shodil otrok. Trta je v rdečem vinu…
Poezija te zajame, zavije v svilo in spremeni v sladkorni trs. Je lapis za izžiganje ran in divjega mesa. Ti pogasi žejo duše in oživi glasbo v tebi. Čudežno izpraznjena vsebina izrekanj,…
Na modrih prostranstvih sredi skalovja si tiha galeba šepetata o minulih znanstvih in ko peneča voda zagreba razbeljeno kamenje, stare mreže pokojnih ribičev plapolajo v toku, ustvarjenem…
Zaljubljena v "arte mudejar", mešanico arabske in krščanske arhitekture. Obožujem saharski pesek in palme. In datlje. In Egipt. Najlepše svetišče tega sveta mi je kordobska mesquita in…
Dotakni se s prsti svojih pisav in otipaj vsa čustva v zaslonu brezkončnih misli in tvoje dovzetnosti zanje. Umetnosti ugašajočega dneva. Čutov, ki so hlastala za zrakom in te pustila na…
(Zoran Pevec: KAKO NAREDITI PESEM) Poezija se ne vsili, se izpostavi. (Paul Clean) Pesniki vedo, česar ne vedo filozofi – da mora skrivnost ostati skrita. (Kajetan Kovič) Poezija je izguba…
V veter vrzi vse moje besede, posadi me na svoje grede in mimogrede pridi kdaj pogledat, kako tudi besede cveto. Danijela Premzl
Pozno popoldne so se bori zravnali in borove iglice so začele tiktakati mir. Veter, po nevihti stisnjen v morje, se je krmil s planktonom in krepil v močeh. Tako potuhnjen je bil od same…
I. Kakor strela prek jasnega neba, zadela me je Amorjeva puščica sredi srca, s sladko bolečino oči sva v eno spojila in čutenje nečesa prelepega, koprnečega prebudila eden v drugem, tako…
Na hribu, ki pne se v nebo samotna kapelica stoji in nad njo molče gredo jate ptic – edini romarji. Kot ostarela mati gleda tam na vinske trse in domače vasi. Redko še stopi kdo v njen…
Osupnil me je tulipan konec aprila, Položil si ga iz svojih rok K mojem mladem licu. A sedaj, ko ostal je le spomin, Poganja še tulipan iz korenin. Vendar ti ne veš, kako me ranila Je…
Ti si moj svet. Moje Sonce in led. Si najbolj oddaljen kraj in čisto pri meni sedaj. Tvoje roke so zlate, ko me objamejo me zamenjaš za ves tvoj zaklad. In tvoje oči me najbolj spominjajo…
Sebe sem stlačila v steklenico, da se nimam tam zunaj tako zapleteno. Narisala sem mejo med mano in steklom. Z ozonskim plaščem sem obdala sebe in sklenila, da morava biti vedno skupaj. Kot…
A bi ti še Še malo tebe Še malo mene Dal v naju Kot v raju
O človek mučenik, ki kupčuješ z ljubeznijo in odpiraš nedostopne skrivnosti erotičnih sanj, ki hlipajo budne in brbotajo nemoč. O pijani škorec z metaforo v kljunu. Absurd, ki oddaja iskre.…
Moja Luna ima obraz! Zabuhlih lic in solznih stezic, ki ga je povozil čas. Njene so oči, kakor limonine koščice In nos na sredi, kakor hribček, ki dviga z gladke se potice.
Na podstrešju spijo duhovi angelov z genetsko spremenjenimi krili, ki so jadrali po nadzemlju in delali veter iz tujih misli. Medtem, ko je angel brez kril zavezoval svoj baletni copatek,…