Na modrih prostranstvih sredi skalovja si tiha galeba šepetata o minulih znanstvih in ko peneča voda zagreba razbeljeno kamenje, stare mreže pokojnih ribičev plapolajo v toku, ustvarjenem od jate rib. Kot bi sveže življenje se pretakalo v morskem soku. In ko zaslišim boječ otroški jok, odplavam v svoj prekrasni svet kjer sonce pekoče kraljuje, v začaran krog nenehno morje valuje. Tu je paradiž tudi, ko moraš umret…
#Poezija
Morje
Skupnost Pozitivk
Komentarji
1Bel galeb leti nad morjem,
Veter nosi ga na krilih.
Na čerih kjer on gnezdil,
voda je odnesla vse.
razbesnelo se je morje,
barka pluje v svoj pristan,
ob tokrat tramontani močni
moli stari kapitan.
Na isto temo
Prejšnji članek na to temo
Neikka-Neikko
