Enodnevnica

Dotakni se s prsti svojih pisav in otipaj vsa čustva v zaslonu brezkončnih misli in tvoje dovzetnosti zanje. Umetnosti ugašajočega dneva. Čutov, ki so hlastala za zrakom in te pustila na cedilu, ko si se z lovkami in tipalkami oprijemala korena svojega srca, kjer prebiva Odisej z zamikom v dogajanju tvoje zavesti. Nič časnega ni, le obeležje samega dogajanja, vgnezdenega ob vznožju grških templjev, kjer preučuješ razgrajene stvari zlovešče nedoločenosti, ko iščeš očeta, ki te je duhovno zaplodil. S hlapi, razpršenimi po ozračju vsenaokrog, dovzetnega za abecedo časa in prostora lesketajoče mušice, enodnevnice. Kakšno berljivost svojih dejanj ponujam? Zgodovinskega Jezusa ali sodobnega Kristusa, ki se sprehaja po pepelu z kovčkom duhovnosti? Ali se je svetloba, odtrgana od resnice, zbrala na leči mojega popisanega lista in ga sežgala, spremenila v pepel? Čakam na Mesijo, svojo muzo Erato, da se mi prikaže medvrstično, v poeziji krpanja duše. Rada bi verjela vase in našla moč v tišini. Se vrnila v svet delovanja in opazovanja sebe.