Poezija

Poezija te zajame, zavije v svilo in spremeni v sladkorni trs. Je lapis za izžiganje ran in divjega mesa. Ti pogasi žejo duše in oživi glasbo v tebi. Čudežno izpraznjena vsebina izrekanj, ki blažijo hrepenenju bolečino rojevanja. Donošena porodna voda v slapu besed. Moja odžejana grlica med stenami bivališč. Sok izvotljenega drevesa, ki se cedi po stenah maternice in zadiši v razcvetu. Poezija, odsev mojega tkiva in krvi. Pozibavanje rastočih vej v večernih sapah. Cvetenje umito v nežnostih juter, ki se spreminjajo v sad otroškega telesa. Stihi so vrt med sušo in vročimi vetrovi. So jutranja rosa, ki blaži cvetu obraz. Hranim se z njeno bližino, dotiki, mlekom njenih dojk, neusahljivo močjo in s plodnostjo, ki se spreminja v seme ljubezni. Shranjena teža duše, na katero so privezani preroški glasovi šumenja morskih valov, ki so se ustavili v kanalih in pretokih srca. Vrelci bolečine in nore slasti. Obzidje, s katerega padam v slapovih, ki me pijejo odprtih ust in jaz se lepim ob kamenje, pobiram jih in gradim gradove svojih sanj. Prepoznam se le v svojih zamudah in glasu.