Tanatos Eros

Na podstrešju spijo duhovi angelov z genetsko spremenjenimi krili, ki so jadrali po nadzemlju in delali veter iz tujih misli. Medtem, ko je angel brez kril zavezoval svoj baletni copatek, plesal svoje sufije končne resnice in se vrtel kot pirueta na obrobju sanj, mu je Eros igral na saksofon in flavto. Tla so se mu spodmikala. Lebdel je in padal in padal v mehko peno čudežnih sanj in pristal v sladostrastju zgrbljenih pen. Pod njim se je nabiralo hrepenenje in poslavljale so se zlate naveze z baletno predstavo nebeških razsežnosti. Postal je človek, vstopil je v svojo hišo in zaprl pokrov neba za sabo. Zemlja ga je sprejela med strupeni bršljan in ugašajoče dehtenje vrtov, ki se imenujeta ljubezen in bolečina. Tu je humus od zemeljske jeseni, odmerjene s tehtnico časa in prostora. Angeli so večni prebivalci neba, a človek se daruje življenju. Najpomembnejši rekvizit so njegove baletne copatke in sufijski ples. V njem se zrcalita moč hrepenenja, moč vzvratne hoje in moč spoznavanja resnice, ki pod razbeljenim soncem ovene v tolmunih strasti, ožgana do korenin.