Moja Luna

Moja Luna ima obraz! Zabuhlih lic in solznih stezic, ki ga je povozil čas. Njene so oči, kakor limonine koščice In nos na sredi, kakor hribček, ki dviga z gladke se potice. Beži! Išče svoj srebrni sij. Skriva se, kakor da je ni. Nihče je ne vidi same, samcate v temi. Takrat je ni bilo, ko sva se spoznala. Ostalo je le oranžno nebo nad nama. In ti si mi kazal, kako je lepo.. objel me nežno in božal me rahlo. Ni te več, Luna mi beži. Sama sem, nihče me ne vidi v temi, In morje ki tam v daljavi še šumi, ti le tiho govori: "Pogrešam te, to tako boli..."