#Poezija

Razdalje

Tatjana1 min branja
Komentarji
Deli zgodbo

Sebe sem stlačila v steklenico, da se nimam tam zunaj tako zapleteno. Narisala sem mejo med mano in steklom. Z ozonskim plaščem sem obdala sebe in sklenila, da morava biti vedno skupaj. Kot poparjena lista mi visita ušesi, da ne slišim zunanjih glasov in trušča. Naučila sem se molčati in brzdati jezik. Ozankala sem si oči z dolgimi trepalnicami, da boljše spim in naredila iz rok veliko pentljo. Ko potrebujem ljubezen me moj dragi potegne po nekaj požirkov ven iz čutarice in me zasuje s sladkim pecivom potešene ljubezni. Muhe in ose brenčijo, vendar me ne morejo opikati. One so zunaj, jaz pa sem notri. Ko sem lačna, si narišem mizo v kuhinji in se odžejam iz polnih oči radosti. Sem živahna kot piščanček v jajčku, imam skodrano perje, gosto in svetlo, da se sklada z obrazom. Sem vesela, da tu veter ne privzdiguje strešnikov in mi jih meče na glavo in na kurja očesa. Koščena roka, ki me je iskala po rjuhi, je ostala tam zunaj in nič mi ne more, ha,ha…

Skupnost Pozitivk

Komentarji

0

Pod tem člankom še ni objavljenih komentarjev.

Prejšnji članek na to temo

A bi ti še?