Ob morju
Prihajam k morju na obalo in tam je konec moje poti. Stojim na obrežju. Stopim na rob, kjer se morje z obalo rokuje in vali svoje vode v njegovo naročje. Stojim na robu modrine, ob ploščadi…
Besede, ki odpirajo drugačen pogled na svet.
Objave so razvrščene po času objave, od najnovejše. Popravek besedila ne spremeni tega vrstnega reda. Najnovejše vseh rubrik · Arhiv po letih
Prihajam k morju na obalo in tam je konec moje poti. Stojim na obrežju. Stopim na rob, kjer se morje z obalo rokuje in vali svoje vode v njegovo naročje. Stojim na robu modrine, ob ploščadi…
Soparen junijski dan se naredil je, poslala sporočilo sem neznancu, da prijatelj me zapustil je. Vso v joku si tolažil me, da krivi so črni oblaki in da pihnil jih boš stran. Bila sva ob…
Nad trsjem siva meglica, korak v barje se vdira, rosa kaplje spolzi mi z lica in daljava v kriku zamira.. V Zemljó se Sonce zažira, sence imajo dolge roké, krog se ponovno zapira, ko dan…
Človeška ura mi govori, da prihaja k človeštvu nasilni kazalec preobrazbe, ki pripravlja svet na udarec, ne nadejan udarec, ko človek premika koordinate in prepočasi leze skozi levitev…
Že pijem kaplje trstičja iz žada, ko gledam njihov smehljaj, namenjen mojim žejnim očem. V njem se potaplja luč in drhtenje ledenih kristalov. Polglasen spomin na zeleno se prebuja v dneve…
Pogled v nebo je našel modre ametiste. Mavrica odhaja na zahod. Zadnje kaplje, zadnja luč svetlobe pod večerni svod. Kamena strela išče sfingo. Daljava je vse globlje, pada kakor pajčolan.…
Zatemnjeno sonce v mesečini noči, kako naj izrečem svojo hvalnico tebi, ki zoriš seme duha v meni. Kako naj ti s hvaležnostjo podarim svoje sadove. Kako naj pišem brez tvoje svetilke, povej…
Nehajte spomini s krili prhutati, nehajte spomini ob postelji mi stati Nehajte spomini v sanje mi hoditi, nehajte spomini srce mi spet buditi Nehajte spomini, ni več vredno tega, nehajte…
Življenje je frustracija, ki se do smrti ne konča. Po sreči hrepeniš ves čas, ta pa ti skriva svoj obraz! Vsak dan le borba neprestana in mukotrpna ti je dana. Le včasih sreče blisk nebo…
Gledaš na okrog, iščeš svoj jaz, mene sploh ne opaziš, loviš se skupaj s senco svoje preteklosti. Je to zločin, če sem te ljubil in te zdaj zasledujem? Greš mimo mene, kot da sem nekaj kar…
Pod Uršljo goro, pred davnimi časi, ob neki majhni vasi, je vila živela v žitnem klasu, so vsi jo poznali po zlatem lasu.. Bila je Zlatolasa, majcena vila, iz žitnega klasa se je rodila..…
Vstopila sem v pritličje svoje rojstne denacionalizirane hiše. Objel me je kamniti hlad zidovja. Z globokim vzdihom s pljuči sem objela mladostne spomine, ki jih je nekdaj zajel in razdejal…
(Balada o gozdu in človeku) Mojbog kako čas beži. Že pošteno me zebe na mestu, kjer je mrak odtrgal z moje kože košček sonca. Tako mraz mi je. Volk gleda gozdu v oči. Jaz se zakopljem v…
Nespečnost zgnetene svetlobe v večnem baroku neba, ki se pogreza vame in si nabira prah skoz zanosen ples in poigravanje z mojim hrepenenjem, ko slonim nad bregom in opazujem igre vode in…
Nedotakljivo in nevidno prav previdno s hrepenenjem v srcu zrem. Ljubim širno morje, sinje obzorje, vetra morskega objem. A v gorah nad pečino, čez strimo, kot orel, v mirne letu naj…
Roke so veje telesa, ki si z gibi trudijo potešiti nasitnost maksime s plešočim telesom viharnega bitja, budnega duha. Roke so izhodišče, so mejno križišče, kjer se skušajo doseči razdalje…
js bin kantala. samo da me nebi kdo čel, js bin se znala, če se biš zraven mene sel. js bin kantala, če biš me zel, js bin ti dala, ma res, vse kar biš tel. Js bin kantala, kur tiči…
Mislim na sonce in rože. Lepe so senčne pojave. Spominjajo na stare dni, na tiste čarne stare noči. Ko smo otroško strmeli v daljave in s srci v grlih čakali naslednjega dne. Želeli smo…