Zlatolasa iz žitnega klasa

Pod Uršljo goro, pred davnimi časi, ob neki majhni vasi, je vila živela v žitnem klasu, so vsi jo poznali po zlatem lasu.. Bila je Zlatolasa, majcena vila, iz žitnega klasa se je rodila.. Med ljudi je rada hodila, jim pomagala ter jih ljubila.. Pozimi je v kaščah žitnih živela, sredi klasja poleti v polju je pela.. Ob žetvi je žela, v mlinu bedela, ko zrna so zlata v moko se mlela.. Mu dala je kvasa, da kruh se je pekel in mehko sredico v zlato srajčko oblekel.. Pa so drugačni časi prišli, se je mesto rodilo iz majhne vasi, žitnega polja zdavnaj več ni.. Čudne prikazni valijo se čezenj, ni žita in rožic, le dima cel sveženj.. Zdaj črna kača čez polja vijuga, pusta potoka je gorskega struga.. In Zlatolase ni več, odšla je nekega jutra, med make rdeče igrive, skozi razpoko iz časa, na žarku samorogove grive..