Zatemnjeno sonce v mesečini noči, kako naj izrečem svojo hvalnico tebi, ki zoriš seme duha v meni. Kako naj ti s hvaležnostjo podarim svoje sadove. Kako naj pišem brez tvoje svetilke, povej mi kako naj se hvaležno sprehajam pod tvojimi žarki, ne da bi občutila košček tvojega miru, delček tvoje ljubezni in iskro življenja, ko mi pa trosiš dragotine iz svoje mogočne krone stvarstva, ki je vate vkresalo mojo iskro. O, sonce, vsa sem še v rumenem oblačilu od tvoje svetlobe, ko si mi danes zjutraj potegnilo žaluzije noči k višku. In jaz sem se vkrcala na tvojo vesoljno ladjo, obrnjena hvaležno proti tvojemu krmarju. Če bi izgubilo svojo krono med oblaki, ne bi mogla dozorevati in tema bi bila edini moj kruh in čutila bi pretakanje nevednosti iz stisk večno zamrte topline luči. O, sonce sposobno za veslanje skoz negostoljubno votlino človekove duše, koliko ubranega valovanja mi podarjajo razgrete kamenine tvoje vesoljne duše. Prebodena v najbolj občutljivo čakro prosojnosti izstopam iz svoje glinaste krogle kot lik tvoje popolnosti k višku, podobna neurjem, ki jih utemeljujejo samote tvojih sončnih neviht, med tem ko srkam tvoje rose jutranjih ljubezni in izrekam zvečer hvalnico, tebi, o sonce, v mojih izjemnih trenutkih stapljanja s teboj.
#Poezija
Hvalnica
Skupnost Pozitivk
Komentarji
2Veš, Tatjana, imam občutek, da se ljudje premalo zahvaljujemo Stvarstvu za darove, ki nam jih daje. Vse se nam zdi tako samo po sebi umevno! Pa ni!
Dostikrat sploh ne opazimo čudežev, ki se nam dogajajo dobesedno tik pred nosom. Ravno danes zjutraj sem na orhideji s čudovitimi rožnatimi cvetovi opazila popke - eden se je celo že odprl. Kar sapo sem zajela od začudenja nad tolikšno lepoto.
Orhideji so namreč pred kakima dvema mesecema odpadli vsi cvetovi - ostale so le gole vejice. Zelo žalosten pogled je bil nanjo. Mislila sem, da je orhideja umrla, danes zjutraj pa - kakšen čudež! Hvaležna sem, da lahko uživam še naprej to lepoto!
V majhnih stvareh je treba čudeže iskati,
da nato v velikih jih moremo zaznati!
***
Ponižnost ne pomeni ponižanja, manjvrednosti,
pač pa Modrosti Višji priznavanje vsevednosti!
***
Hvaležnost je omike in vzgoje rezultat -
v svojem srcu ne premore je človek robat!
***
Nobena stvar ni sama po sebi umevna -
za njo tiči Božanska Sila prizadevna!
Izražaj Ji hvaležnost za vse, kar imaš
in kar dobiš - tako, da to še drugim daš!
***
Ljubezen kakor sonce je, ki oddaja žar,
pri tem pa se ne vpraša, kdaj vrnjen ji bo dar!
***
Lep dan, poln sonca ti želim
Ljuba Žerovc
http://www.modrostizbrane.com
Pozdravljena Ljuba,
hvala za komentar na temo hvaležnosti in za iskrive misli in verze.
Hvaležnost je najbolj pristno in najintimnejše doživetje, ki ga lahko občutimo ob koncu dneva za vse kar smo dobrega doživeli in kar nam je bilo ta dan podarjeno kot milost. Hvaležnost je kot neprenehno rojevanje novega in umirjanje starega. Hvaležnost je most, ko se upanje želi naseliti v absolutnem. Hvaležnost je zvezana z najglobljim občutenjem, je onstran besed. Da bi hvaležnost dobila svojo podobo, svoj pravi smisel, se je treba vrniti k vsemu dogajanju dneva in se ustaviti na tisti točki, ki razpira v nas osrečujoče občutenje dajanja in sprejemanja. Hvaležnost ima kozmično širino svetlobe, je izkušnja ko se je sreča srečala s tišino, ko se oplaja s pričakovanjem jutrišnjega dne. Hvaležnost dneva dosega lastno govorico, ki spregovori zvečer in te povzdigne v tvojem samozadovoljstvu. Spoznavanje hvaležnosti je v bistvu človekovo bivanje, njegovo uglaševanje z ljubeznijo vsega stvarstva, da je njen del dajanja in sprejemanja, ki se razodeva v tišini, da bi dosegla hvaležnost vso lepoto in bogastvo podarjenosti.
Bodimo hvaleži za življenje, da živimo, da sonce sije na nas, da imamo družino, da smo zdravi, da nismo v hudem pomanjkanju, da ne trpimo in nenazadnje bodimo hvaležni tudi za tisto trpljenje, iz katerega smo se nekaj naučili. Skratka bodimo hvaležni, da smo. To je čudež, da smo prav mi tisti, ki občutimo to podarjenost, ki je nismo zaslužili in ni niti naša zasluga, da smo.
Tatjana
Na isto temo
Prejšnji članek na to temo
Nehajte spomini
