Ob morju

Prihajam k morju na obalo in tam je konec moje poti. Stojim na obrežju. Stopim na rob, kjer se morje z obalo rokuje in vali svoje vode v njegovo naročje. Stojim na robu modrine, ob ploščadi šumenja v akordih glasov, ob plesišču živahnih plesalcev, ki nihajo v gibih morskega življenja. Stojim na robu, kjer se spaja žuborenje s plivkanjem, skoraj negiben podaljšek kopnega leži v meni, ko se jutro zdani. Kamniti svet zapušča svoje sledi v morju, kjer školjke v njih pletejo svoja gnezda, ki brstijo sanje valov med algami in morsko travo. Stojim na robu, med borovci stojim in gledam rezilo valov, ki kodra površino in zarezuje v moj pogled koščke gibanja stvarstva, kapljice morskih plesalk na vzvalovanih brazdah, v ritmih, ki hočejo živeti v meni. Morje me objema in vstopa vame. In jaz sem vsa v njem – eno sva, vendar dvoje življenj – kopno, ki steguje mojo roko in me ponuja, da izstopim v svetlobno pajčevino svojega hrepenenja v modro.