Zidni poponec

Že pijem kaplje trstičja iz žada, ko gledam njihov smehljaj, namenjen mojim žejnim očem. V njem se potaplja luč in drhtenje ledenih kristalov. Polglasen spomin na zeleno se prebuja v dneve svetlobe, ki jih bodo gnezdile ptice. Zaspana utrujenost zemlje zbuja otrple korenine, da poženejo svoje brsti. Naj zbudi se prespano drevo, da prebudi mravlje in hrošče, s svojimi zelenimi rokami nebo! Zaprem oči in prisluhnem prasketanju. Slišim kako poganja drevo korenine. V žametnih pogledih brstičev navzdol zagledam pisave prsti po obzidju, ki se premikajo do vstajenja življenja narave iz skalnatih globeli. Prešine me občutje sedanjosti in sočasnosti, ki prihaja z letnim časom pomladi s podaljšano senco drevesa čez moje srce. Z veseljem zakličem: »Zidni poponec cveti!« Hodim naprej in vidim številne ljudi, ki jim obrez veselja nikdar ne cveti, čeprav smo del prebujajoče narave in čuteče rastline pod soncem tudi mi.