Svoboda Duha
Ko gledam tja v morje, ko je megla, se zdi mi, kot da ni več sveta! Nebo je skoraj temno in galebi počivajo ob moji strani. "Zakaj sem tu?" se sprašujem "Zakaj mi je to namenjeno?"…
Besede, ki odpirajo drugačen pogled na svet.
Objave so razvrščene po času objave, od najnovejše. Popravek besedila ne spremeni tega vrstnega reda. Najnovejše vseh rubrik · Arhiv po letih
Ko gledam tja v morje, ko je megla, se zdi mi, kot da ni več sveta! Nebo je skoraj temno in galebi počivajo ob moji strani. "Zakaj sem tu?" se sprašujem "Zakaj mi je to namenjeno?"…
Vsaka ljubezen ... tudi najmanjša ... žari vsaka je iz sončnih sanj stkana vsaka je odsev Ljubezni neba ... do nas ljudi vsaka tiho sije v temi jeze in sovraštva tu na Zemlji v stoletjih…
Kjer oblaki rišejo obzorje, kjer v globine se preslika morje, tam me ni. Za mizo ime sedi, pesmi piše, zraven me ni.
Kot kaplja v morje mojega oceana hitro padel si ti, razburkal si morje moje, me nežno objel, pritisnil poljub, se še enkrat na prsih zavrtel, in kot bi mignil, kot tajfun na morju, odšel si…
Mi rožmarin krasi deželo mojo, marjetka vabi vedno me igrivo, tam planika iz skal krasi gore, le krizantema raste sramežlivo. So rože, vrtnice mi dar narave, tja do dneva ko življenja luč…
Nadvse obožujem tvojo tišino, takrat začutim vso to milino, ki v sebi jo nosiš, skrivnostno jo trosiš v srca ljudi, v tebi sonček živi. Ne prosiš, ne stokaš, ne jamraš, ne jokaš, z vsem…
Podarjen je večer in mir sega v dno duše Afriško nebo ki se ga Morje dotikaš šumenje valov ki domov vase me vabi in Luna...tako zelo svetla da le še Venera se očmi zlije... Večne harmonije…
Počasen nejeveren in boleč spušča se večer in mir začuti sonce ki sije...ki bo sijalo... Skozi tesne razpoke časa sijejo iskre v očeh... in uteho išče očetov greh... Kako prosimo da bi jo…
V siju sveče naoljena Njena koža, nje lesket. Še v strásti prebodena, Lepi nase moj pogled. Zvija v žarku se svetlobe, Igri senc oblin prelestnih, Z vsakim gibom me zabode, Pelje po poteh…
Misel...misel svetla moli...moli zame nežno čisto nežno ...Ti srce objame in bo tiho čisto tiho ...močno zažarela da bo morje mirno uglasila uglasila v spev prečudovit Iz njega veje...čisto…
Ostajaš sam, ker to je tvoja želja. S teboj je večni tvoj sopotnik - mr. Dvom. Se skrivaš sam pred sabo, v ledeni koči, edina sreča tvoja – je žrtvovanje tlom. Odhajaš v smer tja, kjer ni…
Moj svet – si Ti. In vsaka pesem moja, le tebi je namenjena bila. Ne morem kaj, če v vsaki pesmi joka, začutim skrb za tebe, moj vsemir. S teboj bi šla v ogenj in v vodo. Čez hribe, čez…
Iščem tvoje sijoče srečne oči, le kdaj že zdani? Kako dolgo še noč bo vladala nama, koliko še poti, da boš zmagal, zmagal nad meglo, ki v tebi živi, veš, nujno rabim tvoje tople dlani ...…
Tam, nekje nežen vetrič zapihal – njegovo ljubezen meni na svojih nevidnih krilih nese, je vsepovsod, tudi v tebi. In, ko sem taval v temi me je previdno zvlekel na sonce, s toplimi žarki…
Zapele ptice v jutro, sončen dan, ena priletele med vejevjem žvrgoli, morda ji sonce ugaja, se ga veseli, da polepša dan meni, tebi, nam. Cvetoče lepe rože vabijo k sebi, marjetk in drugih…
Rolkal bi Sem glih se uštimu, de med folk bom mal odrinu, žurirat šu zvečer, a mi bo družbo delal ker ? Usi so neki u fris zadrt, vsak hod po svoj črt, nč se nkjer dogaja, ma ful je čudna…
Kam gredo umret dotiki, ki ti pridejo do srca? Kam se skrijejo, ko pregloboki, najdejo pot do tja? Kam gredo zapet ptice, ko zmanjka pesmi jim? Kam položijo lice, ko melodiji zmanjka rim?
Še pesem topolov odmeva, jelše veter upogiba, prepeva, panonska ravnica živahna, ob pšeničnih poljanah prekrasna... Žal pesem spet je otožna, kot tam človek je v skrbeh, z Muro, mejami…