Tebi na Srce
Nebo je polno z oblaki, katransko črna prevladuje, nebo je polno s koraki, ničesar več tam ne domuje Nebo je polno z oblaki, oblaki polni so vode, sonce s hitrimi koraki, proti domovanju gre
Besede, ki odpirajo drugačen pogled na svet.
Objave so razvrščene po času objave, od najnovejše. Popravek besedila ne spremeni tega vrstnega reda. Najnovejše vseh rubrik · Arhiv po letih
Nebo je polno z oblaki, katransko črna prevladuje, nebo je polno s koraki, ničesar več tam ne domuje Nebo je polno z oblaki, oblaki polni so vode, sonce s hitrimi koraki, proti domovanju gre
Iskal sem te v mimoidoči, v več glavi množici, med pisanimi oblekami, čudnimi parfumi, v široki, dolgi ulici. Zaman sem te tod iskal, tekal, s pogledom prebadal prebodene, mrke, tuje…
Vsak šum, miške smeh v sobi, ure stenske tik-tak, mačk zaljubljenih ženitev v noč aprilsko ujel sem, snemal na uho, še z ulice opotekajoč korak, brez sna, srce moje ljubeče o njej je…
Počutim se kot kamen na cestišču, peščenem, v družbi drugih, drugačnih, ne enakih sebi, takih, vabljivih, zaprtih kot školjka, katere popotnik med hojo z nogo odrine, morda pobere, pogleda,…
Samo en velik NIČ si od tebe želim, le to me lahko zmami in prikliče nazaj... Za drugo ni časa... v zavesti se kamenje ruši, le votli odmevi besed v izpraznjeni duši… Samo on lahko jemlje…
Eno malo slikanico imam za refleksijo. Oči se precejajo vanjo v sijočih nočeh skozi zasnežene zamete duše, ko iščem gib, ki še diha in se pretaka po krvi. Razmišljanje odpira uvid v…
Nuška & Kanika……… Ko že dolgo več ne bo sledov o meni, dvigni glavo proti nebu, šepetu zvezd verjemi. Pogled, bolečina v grudih vrta v prostranstva kozmusa, v nočeh samotnih, lune sijaj…
Neskončna pokrajina. Iluzija prostora. Gibanje sreče po bohemskih poteh. Črkuje se zasončeni dih lepljivega vonja. Schopenhauerjev obstoj stvari, ki jih ni. Kakšne okoliščine bi morale…
Sedim na kopnem. Na sklali, ki je bila nekdaj lepša in bolj gladka, kot je človeška koža. Morda jo je razoral orkan, ciklon ali odtrgal rušilni potres in jo vrgel na obalo. V njej so bili…
Veš, tu sem, prinesel sem ti rož. Tistih, ki jih imaš rada, Takšnih, ki me spominjajo, Na najino prvo srečanje, Nasmeh, ki si mi ga poklonila, Takrat še nisi imela vtkanih srebnih las...…
Nikar ne vpij, kadar ne veš: Tega pa ne vem! Molči in počakaj trenutek, ko boš lahko rekel: To pa vem. Zakaj bi razglašal svojo nevednost?
So stkale meglice spet svoj pajčolan, Da mi prekrile bi jutro v nov dan, Z roso opojno prekrile ravan, Sonce že kliče, jih vabi drugam... Nežne cvetice, marjetke cvete, Sončnih si žarkov,…
Sram me je vse etične mizerije. Sram me je vseh razlogov za enoumje. Sram me je, da sem vztrajala na svojem udobju lenega duha. Sram me je sodelovanja v gradnji vseh tistih arhitektur, ki…
109 O, nikdar ne očitaj mi ljubezni izdaje, čeprav daljava ognju vzela je netiva, na videz vsaj; sam sebe bi zapustil raje kot dušo svojo, ki v tvojih prsih biva. To je ljubezni moje dom:…
Moj Medo me objema, tolaži me s tacama obema. In z noskom boža mi obraz, ki ga zima je zavila v mraz. Tako je mehek in iskren, tako je topel in diši Tako je nežen in svilen, z menoj sanja v…
Sestavljam spomine o Tebi, koščke mozaika, kamenčke drobne peščene, počasi, nežno. Obrisi Tvoje podobe, utvara, stoječa na piedestalu zmagovalke, mirno zroča v daljavo, v neznano brezčasje,…
Danes je padal dež poševno. Zemlja je ležala tiho, lačna semen. Dehteče jutro je vabeče kakor mladenka, ki čaka nanj, da mu bo tkala seme. Polju se bo olistal obraz z zelenimi prišitki…
102 Manj te ne ljubim: dasiravno kažem manj, je zrasla, ne upadla moč ljubezni moje; lastnikov jezik izklicuje dan na dan ceno tisti ljubezni, ki tržno blago je. Ko je pomlad ljubezni…