Sram me je ...

Sram me je vse etične mizerije.
Sram me je vseh razlogov za enoumje.
Sram me je, da sem vztrajala na svojem udobju lenega duha.
Sram me je sodelovanja v gradnji vseh tistih arhitektur,
ki so se mi v rokah podirale.
Sram me je moralno dvomljivih razmerij, ki so me odtujevale
od bistva in logike.
Sram me je, da sem bila tako dolgo izvotljena in pohabljena.
Sram me je, da nisem premogla duhovne moči in sposobnosti
obnove in prevzgoje nagonskih čustev.
Sram me je, da sem izgubila občutek za krivdo in bolečino. Sram me je, da sem sedanjost kupila za ceno prihodnosti.
Sram me je, da sem degradirala dediščino svoje kulture in
pačila svoj materni jezik.
Sram me je, da sem utelešala cilje tujega telesa.
Sram me je, da sem ob izravnavanju protislovij, izgubljala
vzvišene smotre.
Sram me je, da nisem mogla preseči časa s človeškim vedenjem.
Sram me je, da sem hotela ukiniti človeka v nedojemljivosti
njegove svobode in ga programirati z zavestjo.
Sram me je za vse, kar sem zamolčala ali se zlagala.
Sram me je, da se duše umrlih vračajo in trpinčijo žive.
Sram me je, da nisem prepustila možnosti izbire v mišljenju.
Sram me je, da me še ni popustila patološka oblika fetišizma –
čaščenja idolov in ideologij kot absolutne vrednosti.
Sram me je, da sem se iz odvisnosti izrodila v novo odvisnost,
brez etične čuječnosti.
Sram me je, da nisem mogla uzakoniti pravice do blagostanja vseh.
Sram me je, da imajo nekateri toliko barbarskega okrasja in pritiklin,
drugi pa tako hrapave odeje in trdo ležišče.
Sram me je, da nimajo vse kuhinje vonja po kruhu.

www.tatjana-malec.si