W. Shakespeare Soneti

109 O, nikdar ne očitaj mi ljubezni izdaje, čeprav daljava ognju vzela je netiva, na videz vsaj; sam sebe bi zapustil raje kot dušo svojo, ki v tvojih prsih biva. To je ljubezni moje dom: če izgubljen sem blodil, se kot potnik vrnem zmeraj isti, o pravem času; nič od časa spremenjen sam nosim vodo, ki naj madež moj očisti. Četudi bi v naturi mi zakraljevala slabost prav vsaka, ki človeško kri oblega, mi le nikoli ne bi tolikanj zavdala, da puhel nič želel si namesto vsega: saj nič mi je ves svet: le kaj naj z njim počnem, če tebe, cvet moj, ki si moje vse, ni v njem?