Ljubljana

So stkale meglice spet svoj pajčolan, Da mi prekrile bi jutro v nov dan, Z roso opojno prekrile ravan, Sonce že kliče, jih vabi drugam... Nežne cvetice, marjetke cvete, Sončnih si žarkov, toplote žele, Marljivih čebel je, čmrljev in os, Lepih metuljev, barvam ponos... Vrba žalujka me vabi v hlad, V senco prijetno, odhajam k njej rad, Ob vznožju Ljubljanica, teče, hiti, Grad se ošabno iz vrha smeji... Naj zmaj ošabno sred mesta stoji, Skozi vsa ta leta on vselej molči, Vendar se zdi, za vse mu ni mar, Saj se zveda, da mestu je čar... Gradaščica vabi, skrivnostno čeblja, Se v žarkih svetlobe, sončnih igra, Stara Ljubljana, njen šušterki most, Kot tromostovje, Ljubljani ponos... Rožnik, me kliče, cekinov tam grad, Poslušam spet ptice, sprehajam se rad, A na obrobju Ljubljane, solze je dom, Plečnik in Žale, počival tam bom... Jože.k