W. Shakespeare Soneti

102 Manj te ne ljubim: dasiravno kažem manj, je zrasla, ne upadla moč ljubezni moje; lastnikov jezik izklicuje dan na dan ceno tisti ljubezni, ki tržno blago je. Ko je pomlad ljubezni najine vzcvetela, sem ji prepeval pesmi v slavo in pozdrav; tako v zgodnjem poletju poje Filomela, a potlej, v dneh zorenja, odloži piščal: pa ne, da so bile letni noči bolj krasne, ko se je tožni spev razlegal v njih tišine; a zdaj so veje težke od vreščave glasne in ko sladkosti se privadiš, nje slast mine; tako kot ona včasih jaz utišam pesem raje, kot da ti z njo dolgčas prinesem.