Zmernost neguj
Pobožaj to mogočno preprogo videnega. V zmernosti jo neguj, občuduj, tiho stoj. V odhajanju je delček vračanja. Klavdija KIA Zbičajnik
Besede, ki odpirajo drugačen pogled na svet.
Objave so razvrščene po času objave, od najnovejše. Popravek besedila ne spremeni tega vrstnega reda. Najnovejše vseh rubrik · Arhiv po letih
Pobožaj to mogočno preprogo videnega. V zmernosti jo neguj, občuduj, tiho stoj. V odhajanju je delček vračanja. Klavdija KIA Zbičajnik
Srebrni lesket zvedavih širin, morju ukradenih romantičnih duš. V dlani se smuka oster pelin, prepleten v njega nežen beluš. Drobi se bel kamen žejnih oči, srka in ljubkuje se z vodno…
Moj kraj se opira na bergle prišlekov, ki še ne vedo kako dihajo hiše, kako travniki pijejo jutranjo roso in kako je mlel star mlin v Kozjepari. Moj kraj, ki je bil nekdaj blag in prijazen,…
Kot metulj bi čez širna polja letela, kot sapa bi te z mislijo objela. Lahko sem metulj, lahko sem sapa, lahko pa sem ženska, kot druga vsaka. Sprejela se bom, ker Bog hoče tako, naredila…
Vas, ki bila je, propada zdaj, zapuščena, podoba praznine. Niso hiše več obsijane s toplino, ni več smeha otrok, le tiha samota je zdajšnji vaščan. Mir noči in počitka, postal je mir dnevov…
Spet bom pisal pesmi! Če znam in lahko, zakaj pa ne bi? Ne bodo se več skrivale v meni besede, ki niso moje, ki se le sprehajajo iz uma v um, ko jih zagrabimo strastno in rečemo: "Moje!"…
Prej si bil vedno tako resničen, čutila sem te, vedela sem, da si v bližini, slišala sem te, tvoj žametni glas je donel v mojih ušesih. Zdaj pa si le privid, ne čutim te več, ni te več v…
Roka se spušča k meni vse nižje, skoraj že čutim jo, vedno je bližje. Povabilo naj grem že vendar za Njim, "ne zadržuj se", pravi glas mi in spomin. Stopi naprej brez strahu v božjem…
V temo ovije se luč večera, v temi izginejo sledi. Zdaj luna sramežljivo sveti in zvezdice so ob nji. V temi končajo vse se sanje, v temo odhajamo vsi. A po temi tej pokažejo se prvi žarki,…
Nebeška luč je obsijala stezo, po kateri hodim, čisto sama. Nebeška barva, je prebarvala temo. in cvetice so vzcvetele, kjer bila je samo slama. Nebeški žarek moja bleda lica, obsijal je…
Koga vabijo ptice v gosto? Slavčki, ki s svojim petjem ne dajo spati ali drevesa, ki jih tako gostoljubno sprejmejo v svoje domovanje in z ljubeznijo zibajo, da ptice na drevesu pojo preden…
Vidim meglico... ...tvoj pogled v mojih mislih jo zbistri. Slišim glasen hrup ljudi... ...a pred tvojim nežnim glasom vse to zbledi. Čutim hladen veter, ki od nekod pihlja... ...že me greje…
Rada imam v otožnost potapljajoče se večere in njih negibnost v somraku kamenja. Nekaj vijolično mehkega je v umiranju brezdanjih polj in širnega neba. Sklonjena v prozornost prsti vse do…
Droben pepel me prekriva tako me peče srce nič ne reče tišina ubija pepel goreče ljubezni ga spodbuja Ni ni več tistih dni z dimom goreče ljubezni so odšli nebo jih več nazaj nič več v raj…
Tam, kjer sonce pronica skozi drevesa, tam, kjer rečica nežno vije se, tam, kjer dolge so zelene poljane, tam, prijatelj čakam te.
Izvir življenja se čez »brdce« nezvočno izliva iz roba obzorja se čez polje v sončno jutro preliva, da bi poiskal počitka med vinogradi v Vipavski dolini, v nabreklih jagodah zrelega…
Zagrnjena v tančico teže mraka postanem nemirna. Šepetanje duhov, od tam, kjer izviram, me kliče v ples noči, v ples moči, v ples predaje, v ples obreda smrti jaza. Razprostrta z goloto…
V morje je padla nežnost neba, odsev miline na gladini, mehkoba rožnatega cveta, ujeta v modrini.