Rada imam v otožnost potapljajoče se večere in njih negibnost v somraku kamenja. Nekaj vijolično mehkega je v umiranju brezdanjih polj in širnega neba. Sklonjena v prozornost prsti vse do joka sanjam v tihem žuborenju gozda najino ljubezen. V tvojem srcu sem kot baldahin pred svetiščem. Valujoča, mehka, mirna, polna rek in daljav.
#Poezija
Večerna suita
Skupnost Pozitivk
Komentarji
0Pod tem člankom še ni objavljenih komentarjev.
Na isto temo
Prejšnji članek na to temo
Pepel
