Srebrni lesket zvedavih širin, morju ukradenih romantičnih duš. V dlani se smuka oster pelin, prepleten v njega nežen beluš. Drobi se bel kamen žejnih oči, srka in ljubkuje se z vodno gladino. Podobe enosti nihče ne loči, harmonično vdahnem v sebe milino. Tukaj sedaj sem trenutek obstoja, utripajoč drget v celoti vidljiv. Premetavaš se do poslednjega raja, nič več omejen in lahkotno vodljiv. Duši se zdaj morje in tiho ječi, solza zastane v navalu krvi. Dlaka pokončna peresno frči, ko galeb mi ljubkuje nravi. Jaz nimam telesa na robu predaje, nisem nihče v valovih strasti. Jaz sem vse tisto kar se zamaje, lahkoten bel flek na trdni peruti. Letim skozi čas in nosim tebe, jemljem in dajem skalo skomin. V delčkih popijem vse okrog sebe, mnogo naprej od vseh bolečin. Klavdija KIA Zbičajnik
#Poezija
Ljubkuj mi nravi
Skupnost Pozitivk
Komentarji
2Pozdravljena Klavdja,
lepa pesem, ki potrdi in okrepi naše čutenje nravi, našo povezanost z globoko enotnostjo in nesmrtnostjo ljubezni.
LP Tatjana
Opazila sem, da kadar nekaj nemoteno teče in sem v to povsem prepričana, pišem v pravilnih rimah. In taki izdelki se ponavadi berejo na en dah in napišejo v trenutku nekega zamaknjenega stanja, ki ga je težko definirat, ampak kot poseben ostaja globoko zasidran. Kadar želim nekaj idealizirat, podoživljat, takrat so teksti dolgi in kar ne želim da se nehajo. Kadar pa napišem nekaj kratkega, takrat imajo nekakšno sporočilo, ki mora ostro zarezati.
Pač jaz :)))
---
Klavdija KIA Zbičajnik
Na isto temo
Prejšnji članek na to temo
Moj kraj
