Prinašalka smrti

Zagrnjena v tančico teže mraka postanem nemirna. Šepetanje duhov, od tam, kjer izviram, me kliče v ples noči, v ples moči, v ples predaje, v ples obreda smrti jaza. Razprostrta z goloto stopal, komaj čutno ližem odriv in snujem breztežni obroč vrtenja, čuvarja skrivnosti magije, čuvarja prostora svetišča, čuvarja modrosti dogodja, čuvarja globokega transa. Podarjena silovitemu ukazu luminoznih bogov, uživam v obratu resnice. Onostranstvo – tustranstvo, tustranstvo-onostranstvo. Moj dom je povsod, še najbolj pa Tam. Kdo sem, ki prihajam v tvoje naročje, k tebi čez most? Brezimna, brezčasna, od nikoder, od nikogar... bruja, čarovnica, prinašalka smrti – tvojemu jazu. Smrt sladka, vabljiva, razpriva jo, ljubi, nocoj. Umrl boš rojen. Brez vprašanj, brez odgovorov, poznal boš skrivnosti čudes. Smrt sladka, vabljiva, odrešenje je tukaj in zdaj. Izgubiva se za trenutek najdaljši, v prostranstvu brezjaznih nebes.