Moj kraj

Moj kraj se opira na bergle prišlekov, ki še ne vedo kako dihajo hiše, kako travniki pijejo jutranjo roso in kako je mlel star mlin v Kozjepari. Moj kraj, ki je bil nekdaj blag in prijazen, mi je izrekel ravnodušnico. Zakaj mora biti moj kraj še vedno središče mojih otroških spominov, ki zrejo kot žirafe z dolgimi vratovi čez »brdca« v svet stolpnic, svet miz in predalov, v svet štirih sten, ki hlastajo po napredku. Lističi tistih vreč mete in bezga, ki sem jih nabirala ob Vipavi, jih sušila in nosila v ajdovski Fructal za predelavo, mi še šumijo v ušesu in dišijo po mojem kraju, soncu in dežju tistih dni, ko sem si kot otrok zaslužila prvi denar, da sem si kupila čevlje. Ali je zgolj naključje, da sem ohranila zvestobo mojemu kraju, kjer veter spreminja veje v roke hrepenenja? Meni je njegova duša postala vesolje, nekako starožitno prostorsko kraljestvo neskončnih prizadevanj v mojih genih, da moj kraj zapustim zaradi pomembnih načrtov, ki so dajali pomen mojim sanjam in so me s svojim mešanjem kart usode vračali k tistemu ponosnemu kostanju, ki ga je davno tega posadil moj ded. Tu pod kostanjem sem bila vedno zaposlena s tistimi malimi problemi narave, ko sem našla gosenico v cvetači, polža na solati, črva v jabolku ali mravljo v figi. Tu so mi zaposlovale glavo imena rastlin, njiv, polj, živali in ljudi, ki so bili središče dogajanja in življenja v moji vasi Dobravlje. V ušesu imam še vedno tisti rahel šepet šušteče svile iz studenčnice, ki se je skrivala pod grmičevjem nad skalco pod Svetim Križem in me vabila na gostijo hladne odžeje. V laseh imam še vedno tisti mehak veter, ki je skrbel za lepoto moje skuštrane pričeske. V očeh imam še vedno tisti zelen baldahin latnika, kjer so se lesketale zlate jagode grozdja, in tiste lističe cinj, astrik in marjetic na vrtu, ki so mi stali ob strani, ko se mi je življenje obrnilo in razdišalo po svetu vonj teh cvetov, in ko sem se pozneje sramovala svojega navdušenja, ki je ostalo v cestnem prahu mesta. Tedaj sem se spomnila na barve tistih rož, ki so me opogumljale in obsipavale s čari svojih zelenih vek, ki so mežikala vame ob vsakem premiku zraka in mojem dotiku. V nosnicah ohranjam še vedno tisti značilni vonj po gorečih polenih, ki so iz dimnikov izpuhtevali po vasi in se tiščali ob hišah in tisti žlahtni vonj po sveže pečenem kruhu, ki mi je pomenil največji vzdih in izdih zadovoljstva, saj je dehtel tako sveže in ljubeznivo po domačnosti. Sadeži z dedove »Ograde« so napolnili moja usta s tistim okusom sonca, ki je našel mesto v moji notranjosti in prekaša okus in barvo koruzne polente. Kam so odšli vsi tisti ljudje, ki so se zibali na nitkah stebel, ki jih je veter tako upogibal? Kam so odšle vse tiste brezdomne strele, ki so udarjale v cerkveni zvonik pri Svetem Petru, da je zvon zanihal svoj značilni »Memento mori«. Iz mojega kraja je prišla tista poslušnost, tista neskončna potrpežljivost in hvaležnost za male stvari, ki jo zahteva življenje in tista radost, ki mu daje svoj pomen in smisel. Moj kraj je vzel v hrambo moje spomine, ki so zašli na dolge sprehode po travnikih in jih s trpkim okusom sprejemajo vode vase. …o0o…