Najpopolnejši živi del narave

Koga vabijo ptice v gosto? Slavčki, ki s svojim petjem ne dajo spati ali drevesa, ki jih tako gostoljubno sprejmejo v svoje domovanje in z ljubeznijo zibajo, da ptice na drevesu pojo preden zaspijo? Medtem, ko se ljudje med seboj zasmehujejo in škrtajo svoje nezadovoljstvo z zobmi, sem pomislila na drevo, ki raste v svoji veliki hiši. Pravzaprav drevo je najpopolnejše živo bitje. Drevo stoji nepremično na istem mestu in nima nobene želje za potovanje na sever ali jug. Drevo molči, ko ga veter otipava ali pregiblje, ko ga veter lomi samo boleče zaječi, molče raste, si celi rane, se širi in zeleni in ko veter nosi njegova semena naokrog, se drevo vetru hvaležno prikloni. Ko je čas zato drevo cveti in obrodi sadeže. Nikoli ne govori in nikoli ne izreče vsiljene ali sovražne besede človeku. Nikoli se ne zlaže in nikoli se ne krega. Drevo pomeni hkratnost dogajanja vseh ljubezni, ki jih narava premore. Drevo dela senco in družbo človeku, zato je najboljši njegov prijatelj. Drevo si nenehno lepša telo z listi in z barvami sonca si ustvarja svoj ten. Ko je drevo zaljubljeno, se svetlika in iz cvetov odseva luči sončnega dneva. Cvetoče drevo ima podobo morske deklice, ki je v jutru vstala iz morske pene in vabi roje čebel k ljubezenskim igram. Dan z zlatimi vbodi šiva drevesu srajčko. Veje orošene s kapljami jutranje rose so kakor sprhano telo mladega dekleta, z govorico cvetov in obešenih plodov s srebrnega ozvezdja neba. Ko se bliža dan plačila za jesenske darove, drevo zaspi in ničesar ne vpraša. Le veselje še otrese človeku v naročje preden sklene svoje številne gole roke k molitvi. Preda se jesenskemu dežju, megeli in zimskemu vetru ter sramežljivo ogrne svoje korenine z listjem in skrije svojo prapodobo in bolečino srca v svojih koreninah, da nihče nima vpogleda v njegovo trpljenje. Drevo nima nikogar, da bi ga prijel okrog pasu in ljubeče odpeljal v ogrevano hišo na zimsko spanje. ...o0o...