Odmev
Odmev iz gora, sence dreves so spregovorile. Kakor tvoje lice, kot tvoje oči, tvoj korak. Jesenski veter, sončni žarki, vse govori.
Besede, ki odpirajo drugačen pogled na svet.
Objave so razvrščene po času objave, od najnovejše. Popravek besedila ne spremeni tega vrstnega reda. Najnovejše vseh rubrik · Arhiv po letih
Odmev iz gora, sence dreves so spregovorile. Kakor tvoje lice, kot tvoje oči, tvoj korak. Jesenski veter, sončni žarki, vse govori.
Noč je. Ni lune, ne luči. Popotnik išče pot v temi. Tipaje, plaho se premika ... Nekje na poti je izgubil svojega vodnika. Gozd ob poti je teman, strašljiv! Na veji včasih sova zaskovika…
Tam, kamor pojdem, ni nikogar od mojih, vendar nisem sam, je mnogo drugih, jih ista usoda pošilja v boj..smrt, z menoj..nami je ona, žena zavita v črn prt. Z nami deli ljubezen, mržnjo,…
Noč dolga..tiha, okoli mene belina, duh lizola..smrti, krvi, urina, s strahom..grozo pomešani. Pri oknu hrope nekdo v agoniji, v sanjah kliče mater..ljubico svojo, par kratkih vdihov in…
Ko svoje žarke sonce je za goro skrilo, z mrakobo dneva je nasmeh v ledeno vodo potopilo. Utonila je misel v noč brez spanja, v staro vprašanje, "kaj le zdaj on sanja"... A bil je čas, ko…
Bližajo se oblaki, črni in sivi nad rdeče nebo, invazija. Začeto spočeto kompromisa ni, doni in poka po šivih, tihota se umika. Valovi so, jih ni beli galebi, sončne strani, malo je dni.…
Le dvigni glavo! Slišiš! Le poglej v moje-tvoje oči. Vidiš? Mir je v tebi s teboj. Čutiš? Stresi breme z ramen! Zmoreš! Ni na prodaj srce. Vstaneš! Prah s stopal in z dlani? Streseš! Jutra…
Dotaknil si se skale – saj dihala nisem, moje oči so bile tedaj mrtve in prsi ledene. Zaživim še v objemu spominov in pisem - - Kamena kopija tvoje žive žene. Bożena
Z obrazom ležiš v suhi, prašni zemlji, sledovi solz namakajo njen prah kot dež. Veter ti nosi pesek v oči. Skeli, boli. Vstati moraš, čutiš. A kako, ne veš. Udarci toče puščajo na tebi trdo…
V več smeri sem bil tam, na nebu..gori, kjer prebivajo bogovi in z roko v roki, tesno z njimi ona…bela smrt, usoda moja, in prav tam, na vrhu sveta, njegovi strehi, sem se večkrat z njimi…
Svod neba .... Luči ... vpet v Tvojo ljubezen Misel na prosto široko pot do tja Se ti kdaj zgodi ... človek ...ljubezen ... pustiš da vzide pesem srca V središču Zemlje rojena Močne…
Tam nekje v spominu vetra, trgaš mi srce na mraku tišine. Prepevaš v mojih prsih opero o kamnu o ledeni steni tam v tebi. Nisi več tista takrat nisi sedaj, niti led, niti kamen, le podatek.
V svitanju železna meglena mreža, namesto zbujanja sonca, mokre kaplje. Žvenket jeklenih premaknjenih naprav, ni napeva ptic vse je utihnilo, ni sonca, ni želje da sodeluje v prekletem…
Me vpraša, iz dlani v prihodnost vidi, zlatih prstanov ima kot prstov, prodornih oči, a denar v naprej želi. Nič ne zanima jutrišnji me dan, kakršen že bo, čeprav zaspan, ne o denarju,…
Kot jesenski veter, hladen, neprijeten, so se mi vtisnile besede. Ne morem jih pozabiti, ob smehu, zlobnem krohotu, namesto pomoči sočloveku. Zgodilo se je, ženska je padla po pločniku…
Ležim in pogled vedno znova objema naravo V prsih srce ki ve : dano mu je živeti naprej še vse te dni ki so se še malo od tega zgubljali v megli Toplo srce ... utrip tako miren in spokojen…
Je kraj kjer je človeški um, premagal človeka zdrav razum, kjer bogataš drobtine trosi, siromaka ožema, vbogajme prosi. Tam siromak čvrstega je zdravja, saj med obljubami izbira, izložbe…
Preveč preveč besed je izrečenih v svetu preveč laži preveč nejasnih zmot Prevroč je led ki srca tako močno oklepa Steklen pogled želi pokazat svojo moč... In joče naše oko ko gledamo kot…