Bil je dan

Ko svoje žarke sonce je za goro skrilo, z mrakobo dneva je nasmeh v ledeno vodo potopilo. Utonila je misel v noč brez spanja, v staro vprašanje, "kaj le zdaj on sanja"... A bil je čas, ko sonce je iz srca mojega žarelo, ko nebo se je smehljalo in plesalo, pelo... Ko veter se je z listi breze neumorno poigraval, ko še oblakov ni bilo, nihče ni v temi taval. Takrat je grlo moje vsak dan novo pesem pelo. Besede ni bilo, dejanja, ki bi ga prizadelo. Luč je žarela v duši, vsako pot osvetljevala in mavrica pod svojim lokom je izbranim darovala...