Krog

V svitanju železna meglena mreža, namesto zbujanja sonca, mokre kaplje. Žvenket jeklenih premaknjenih naprav, ni napeva ptic vse je utihnilo, ni sonca, ni želje da sodeluje v prekletem maršu. Ponorelo zavedene sive celice in črni hudič začuden nad pohodom, da izniči sad v telesu začetja. Premaknjeni umovi tako hitro, da se ne zavedajo da zavedeni so, da so nešteto krat izdali in križali so ga, nešteto krat. Na črnem konju zgubljena duša v roki s sekiro nad sadom svojega telesa, kazen za nazaj ni oproščeno kot je rečeno, ni dorečeno a rečeno brez obljube na izrečene prošnje. Uničil vam bo podobo, zelena polja, krhke nedolžne sadove, razruval vam duše in ukradel mir, spremenil spomine v skomine. Pred sami vrhunec ni blagoslova, kriv je sad tvojega telesa, več kot štirideset let, več vekov popotovanja v obljubljeno deželo nikoli konca tej nemirni reki, ni konca poti. Naprosil za svoje trpljenje, da konec trpljenja zagotovo bo, za vas pa ni uslišano. Zarja zagotovo bo in MONA LISA v pesku.