Tam, kamor pojdem...

Tam, kamor pojdem, ni nikogar od mojih, vendar nisem sam, je mnogo drugih, jih ista usoda pošilja v boj..smrt, z menoj..nami je ona, žena zavita v črn prt. Z nami deli ljubezen, mržnjo, rov..posteljo, ko se v žalosti izgubljamo, v njej jočemo, prosimo jo, da pride, da zadnjič jo objamemo in v njenem hladnem naročju mirno zaspimo. Tja, kamor se odpravljam tokrat, grem sam s svojo temnejšo platjo usode, močnejšo stran svojega nagona nosim s sabo v telečnjaku, a le sreča in nesigurnost me čakata v bunkerju. Njo, smrt, postavil bom na stražo v bližino svojo, da kot zastava njen črni prt razkrival njeno bo podobo in vsakomur branil vstop bo k meni, v moj okop, saj vsak pomislil bo, da je že po meni. Vendar ne bom jaz sam z njo, jo bomo delili še z drugimi kameradi v stiski, po tovariško jo bomo zaužili, vase glasno, potiho sprejemali, takrat, ko se bomo od tega sveta poslavljali. Bratu po orožju v slovo...