Nikogar ne krivim...

Noč dolga..tiha, okoli mene belina, duh lizola..smrti, krvi, urina, s strahom..grozo pomešani. Pri oknu hrope nekdo v agoniji, v sanjah kliče mater..ljubico svojo, par kratkih vdihov in izdihov, hitrih, slovo od življenja, morda samo začasni odhod iz pekla, taktični umik iz tega sveta v svet drugi brez bolečin in gorja. Skozi okno sobe bolniške bleda svetloba iz ulice na stropu riše dolge sence, ki plešejo ples smrti, nočne more, se igrajo igre preživetja..izginotja, me opazujejo. Vročična opazujem ples senc prikazni, ples okostnjakov, jezdecev apokalipse, smrad njihov v nosu čutim, z očmi vajenih prizorov grozot jih vidim; šum kril, angela smrti slišim, njegov prihod k postelji moji zaznavam, ga pričakujem, da se z njim pogovarjam, da mi ni dolgčas, ko vse spi, odhaja drugam, jaz ostajam sama in čakam, da v nov dan odidem, odidem stran, iz te sobe, v drugo, v nov dan. Nikogar ne krivim in ne obtožujem zato kar sem… saj, ko stran odidem z vami bom... Vojakinji