dih
čisto steklo s soncem v srcu zrcalo mehkobe diha sega vame svežina polna pljuča svobode v zlatem prahu ****
Besede, ki odpirajo drugačen pogled na svet.
Objave so razvrščene po času objave, od najnovejše. Popravek besedila ne spremeni tega vrstnega reda. Najnovejše vseh rubrik · Arhiv po letih
čisto steklo s soncem v srcu zrcalo mehkobe diha sega vame svežina polna pljuča svobode v zlatem prahu ****
Poslano... Prek širne ravnice, prekmurskih livad, Štorklje letijo, okras rosnih trat, Prislihnil sem vetru goričkih hribov. Kliče me sebi, spet kliče domov... Le pesem podarjam, tam je moj…
Sem vprašal veter, kje hodiš,kaj si videl, da mi morda prinese prijetno sporočilo, me nasmeji, odgovori, spravi v dobro voljo... Toda veter molči, le šepeta... Kot, da bi se izogibal…
Nekdo ji šepeta in za hrbtom govori. Čuti, da ima mrzlo telo. Ne pusti se prepričevati. Ne vidi ozadja v ogledalu. Opazi, da je na istem metru površine kot včeraj, vendar drugačna. Globoko…
Postoj, ne hiti v daljavo ostani še malo da veselila se boš družbe moje. Poglej, koliko lepih dni koliko lepih večerov, sprehodov ob reki temni naju še čaka.
Odmaknjene višave s studenci svetlobe prižemajo k obrežju praprot, ki vabi v zeleno hišo. Zrak je prozoren. Visoko gor, kjer je neizpeto. Nad malodušjem dol se zbirajo sence, nad njimi…
Saj vem, vsakokrat, ko odhajam od tebe, Vsakokrat me opazuješ od daleč... Pri zastrti zavesi, zastorju, žaluzijah, skozi okno... Verjemi, čutim tvoj pogled, oči, obraz. Pa saj se ne hudujem…
Oglaša se jutro. Jasnina. Z zvenenjem kristala me je prebudil dan. Dobil je izraz rdečega jalobka z lepoto v smotrni zadostitvi in spolnitvi globoko iz biti čudeža življenja. Z neustavljivo…
Stojim pred ogledam, Kar ne spoznam se, kakor da nisem jaz.... Ne vidim bolečine, le čutim jo... Moj glas ne odmeva, kakor da bi zvodenel, izginil, Le oči so še enake, pogled med štirimi…
Veter, šum potoka, dušil je besede najine, tvoje, ko rekla si: »Vse me boli od ljubezni, od njih, od tebe.« Še luna na nebu je jokala, se smejala, je gledala mene? Bilo mi je tako hladno,…
Spet češnje cvetele so v maju, Stotero je pesmih, njih cvet, A kdaj bo cvetela za naju, Predaleč odšla si v svet... Ko nežno bo cvetje medilo. In veter pomladni zavel, Polahno se v noč bo…
99 Vijolico predrzno sem oštel: zakaj ukradla si svoj nežni vonj, ljubka tatica, moje ljubezni Dihu? In purpurni sijaj, ki kakor poltprekriva tvoja mehka lica, v ljubezni žilah si si…
Odkar Sodnik in moj Gospod preroško dal mi je vsevednost, razbiram v vseh očeh povsod Le zlobnost, grešnost in ničvrednost. Ljubezni sem učil ljudi, resnico čisto sem oznanjal, a name so…
"Vi" hladni za prisrčen "Ti" pomotoma je zamenila in polno jasnih melodij v ljubeči duši mi zbudila. Zamišljen ves stojim pred njo, v nje lice zatopljen po sili, in govorim: "Kako "ste"…
Prisluhnil pesmi, mlinu sem na reki Muri Kakor šum deroče reke zapoje v nočni uri,.. da pesem neizpeta mi najljubša ne usahne, Ko zrnje pšenično življenje spet mu jo vdahne... Že vreče moke…
Človek in pes... V trenutku nemoči I Iz njegovi oči je sijalo sovraštvo, Z vsako kretnjo je hotel pokazati nestrinjanje. Bolj sem se odmikal, bližje mi je bil, Nekaj med neprijaznim, strah…
Leto je tako dolgo pa vseeno mine... poezija pa tako kratka, traja pa večno...
Misli so zložene v prostoru. Omara je že polna papirja, v predalih so sipine školjk, ki jih je napljuskalo morje. Bisere pa imam okrog vratu. Zategujejo mi izdihe. Na mojem stolu so…