#Poezija

Ogledalo

jože.k1 min branja
Komentarji
Deli zgodbo

Stojim pred ogledam, Kar ne spoznam se, kakor da nisem jaz.... Ne vidim bolečine, le čutim jo... Moj glas ne odmeva, kakor da bi zvodenel, izginil, Le oči so še enake, pogled med štirimi očmi... Pa vendar sam s seboj... Obraz ne izžareva topline, čeprav jo čutim, Ustnice so mirne, kot da bi čakale na ukaz... Le odsev svetlobe mi daje jaz, Kakor, da bi se ustavil čas, pa se ni... Jože.k

Skupnost Pozitivk

Komentarji

0

Pod tem člankom še ni objavljenih komentarjev.

Prejšnji članek na to temo

Ko še lunca joče...