Stojim pred ogledam, Kar ne spoznam se, kakor da nisem jaz.... Ne vidim bolečine, le čutim jo... Moj glas ne odmeva, kakor da bi zvodenel, izginil, Le oči so še enake, pogled med štirimi očmi... Pa vendar sam s seboj... Obraz ne izžareva topline, čeprav jo čutim, Ustnice so mirne, kot da bi čakale na ukaz... Le odsev svetlobe mi daje jaz, Kakor, da bi se ustavil čas, pa se ni... Jože.k
#Poezija
Ogledalo

Skupnost Pozitivk
Komentarji
0Pod tem člankom še ni objavljenih komentarjev.
Na isto temo
Prejšnji članek na to temo
Ko še lunca joče...
