Oglaša se jutro. Jasnina.
Z zvenenjem kristala me je prebudil dan.
Dobil je izraz rdečega jalobka
z lepoto v smotrni zadostitvi in spolnitvi
globoko iz biti čudeža življenja.
Z neustavljivo slastjo vzhaja dan
kot mogočna melodija v hip,
ki pljuska medeno tekočino
skozi žareče drevo do beline cvetov
z najžlahtnejšimi močmi vzgona.
Čarni plamen obletavajo žuželke.
V slikovitosti žarkov in vonju ros
srkajo nektar prebujene
zelenkaste mladenke.
V travi še ležijo ledeni cvetovi,
ki so pluli od cvetenja k zorenju
skozi od daleč naloženo toploto
med vrtove lajajočih psov.
Sama jasnina je danes nad to
smaragdno pokrajino z rdečimi lici,
s sončnimi plodovi na koži.
Od pesnjenja z alkimističnim glasom
zagonetnosti, iz belega sanja rožnato.
Izrekanje tišin kakor mezeče prebujanje
tkiva, ki izkriči iz sebe vso ljubezen
in se z mehkimi gibi dotika življenja.
