W. Shakespeare Soneti

99 Vijolico predrzno sem oštel: zakaj ukradla si svoj nežni vonj, ljubka tatica, moje ljubezni Dihu? In purpurni sijaj, ki kakor poltprekriva tvoja mehka lica, v ljubezni žilah si si barvala skrivaj! Lilije so si tvojo roko prisvojile lase so ti prevzele popke majarona; v strahu vrtnice so trne nasršile - ta rdeča od sramu, bleda v obupu ona, tretja, rdeča ne bela, je oboje ukrala in zraven še tvoj Dih lasti si goljufivo; za rop pa se gosenica je maščevala in sredi rasti ponosne jo pojedla živo. Še rož sem videl: a med njimi ni cvetela, ki barve in miline ni od tebe vzela.