žalost...
Leden veter mi biča obraz in mi jemlje dih. Popolnost severa mi nakazuje smer bitja lastnega srca, v sebi sem totalno ohromljen. Ne poznam več svojih čustev, niti ne spoznam zadnjega…
Besede, ki odpirajo drugačen pogled na svet.
Objave so razvrščene po času objave, od najnovejše. Popravek besedila ne spremeni tega vrstnega reda. Najnovejše vseh rubrik · Arhiv po letih
Leden veter mi biča obraz in mi jemlje dih. Popolnost severa mi nakazuje smer bitja lastnega srca, v sebi sem totalno ohromljen. Ne poznam več svojih čustev, niti ne spoznam zadnjega…
Tu skozi do trpečega greš mesta, tu skozi pot gre v večne bolečine, tu skozi k pogubljenim pelje cesta. Pravično umel je stvarnik iz višine, ustvaril me je silno, brez napake, v ljubezni…
Stojim pred napol zaprtimi durmi tvojimi, rahlo odškrnjenimi, pred vhodom tvoje duše…srca, kot uročen potepuh…klatež nebogljen..tragikomičen popotnik razburkanega časa, viharnega, strmim…
Prišla sem prepozno. Nihče mi ni povedal tvojega imena. Vedela sem, da nekje moraš biti, nakopičena in pomešana s svetlobo. Vedela sem, da se pozibavaš pred pogledom, ki ga iščeš. Nisem…
Velikokrat, ko se po gorski poti, zarasli..ozki, prebijam skozi grmovje, trn trdovraten proti hiši, rojstni, domači, zapuščeni, se mi mama, njena senca prikaže, vidim…slišim jo, mi prihaja…
Spet sem v mislih s teboj... Saj ne zato, da bi ti poklonjal rož, da bi te objemal v daljavo, niti ne da bi ti ponujal mesečino, da bi pometel pajčevino na dnu morja... te razveseljeval z…
V meni, v duši moji se z vsakim dnem bližje jeseni javlja notranji nemir, polašča se me nostalgija, postajam vse bolj otožen, objema me apatija; za kom domotožje tega ne vem, vem pa zakaj…
Bolj, ko se trudim, manj uspevam, da bi doumel, da bi najprej sebe, nato šele ostali svet razumel, katerega del sem, v katerem sem se rodil, saj najverjetneje me bodo s tega sveta tudi…
Skozi majhno okno, kletno lino, zaprašeno, kot da je steklo, ki je polno pajkovih mrež, mlečno obarvano, te gledam, ko prečkaš ulico, s pogledom te spremljam; oči si brišem, očala, ne vidim…
V ljubezni se porodijo, najlepše misli, šepet vesolja, zvezda na nebu, riba v morju.
Ponovila se bo, da ti bo spet lepo. Polzel boš po magmi, po spletu naključij v dalijo. Po viaduktu boš prodiral, skrit v snovi z orlovimi krili. Violončelo, prispodoba glasbe, pomešane z…
Sonce, pojdi spat, da slišim zvečer, kako zna morje peti, ko se z valovi naseli v žejni skali, odprtih ustnic. V glasbi morja ne slišim tujih pesmi, le šumenje svoje krvi. Slišim bučanje,…
V čigavih rokah je orodje usode, sveta misel na rezilih vesti mogočih razdalj vesolja? Vsa sem ovita v suho dračje, ki me za zidom zarašča. Sem mar snov za njegov brezlistni zapis? Globoko…
Zatekli se bomo v cerkev, izpraznjeno od vere, polno grešnikov, ki imajo na ustju jezika prislonjeno razredčeno čustvo in smisel, da častijo poslednji domicil, ko pa ne poznajo niti bistva…
Svašta sam radio u ovom svom, u nekoj eri, šugavom životu j......, i opet bi probao, na neki način, ne bi žalio, još jednom bi, bez njih , ljigavaca da mogu, i zvijezde s neba skidao, ne za…
Slovo za večno od srca, ki kot da moje je, katerega del sem, iz katerega sem nastal, zrasel, je zame bilo takrat bolno vedenje,
Le kje bi lepih rož iskal, nabral, Poklonil tebi, ti jih daroval, Če vrtnice bo nežen cvet rdeč, Dobila boš poljub iskren, ljubeč... Morda nabral ti bom marjetk, Na tratah čudovitih lepih…
Nikogar ne krivim za to, kar sem, kdo sem, kako, zakaj živim, saj to sem jaz, moje vse. Mnogi me sprašujejo: