Ob gorskem potoku...

V meni, v duši moji se z vsakim dnem bližje jeseni javlja notranji nemir, polašča se me nostalgija, postajam vse bolj otožen, objema me apatija; za kom domotožje tega ne vem, vem pa zakaj in to močno boli; iščem svoj mir v domačem kraju, ob gorskem potoku, njegovimi slapovi…brzicami, šum njegov blaži mi temne misli; iz njega črpam energijo življenja, mi daje moč življenjsko, tok njegov me napolnjuje, je kot žila dovodnica, je poln moči; vanj, v globine njegove polagam upe svoje, svoje skrbi, mu zaupam, saj ga poznam, pomladno igrivega, hudomušnega, v času poletja upadlega… polenjenega, v zimi beli, v led zaspano okovanega; vem, s kom bi šel, če po zraku lahko bi se gibal..letel, s pticami selivkami, z njimi v druge kraje, v južne bi na jesen zgodnjo…pozno, se odselil; sence narave se daljšajo, dnevi iz dneva v dan so krajši, vse to me še bolj navdaja z globoko tesnobo, mi srce z žalostjo, v nočeh pozno poletnih, polni.