V kraljestvu orla...

Velikokrat, ko se po gorski poti, zarasli..ozki, prebijam skozi grmovje, trn trdovraten proti hiši, rojstni, domači, zapuščeni, se mi mama, njena senca prikaže, vidim…slišim jo, mi prihaja naproti; postavo njeno v črnem, sključeno, vidim med drevjem, ni ona, so samo sence samote v kraljestvu orla, od boga pozabljene; otroci smo odšli, vsak zase smo odšli, postali smo svoji, da ji ne bo hudo, je rekla s solzami takrat, ko smo odhajali, da je ne pozabimo, pisali ji bomo, smo obljubili, ob slovesih se vedno mudi, s cmokom v grlu smo ji še pomahali, vedeli smo, da nas ne bo več nazaj in da bo ostala sama; takrat, ko me slučajno pot vodi mimo, takrat, ko jo pogrešam…čutim notranjo potrebo, jo obiščem, takrat se k njej odpravim , do hiše njene, k spominom na mladost, na njo, ki počiva nad cerkvico vaško, njej nosim rože in takrat v srcu, tako kot ona, ko nas je čakala, čutim praznino…osamljenost.