Popotnik razburkanega časa...

Stojim pred napol zaprtimi durmi tvojimi, rahlo odškrnjenimi, pred vhodom tvoje duše…srca, kot uročen potepuh…klatež nebogljen..tragikomičen popotnik razburkanega časa, viharnega, strmim predse v svet, ki se mi odmika…izginja; pri zaprtih vratih duše midva oba stojiva, v njene globine zreva, v njej iščeva smisel čustev, strasti minljive, v morju poželenj…strasti izginjava…utapljava, na pragu stene..prepada, drug drugega čutiva; ni nama od boga dano, da skupaj bi v večerih sonce spravljala spat, v nočeh pomladnih preštevala igrive zvezde, kot takrat, ko sva skupaj v dvoje na soncu ležala ob luni, ni nama usojeno, da bi se v jutrih zasanjanih božala z očmi, zaspala spokojno v nežnih poljubih; noč je in hlad, megla zlovešča okoli mene… srca, ti se vse bolj kot vrata težka in okovana zapiraš v prostor, vase, klečim pred njimi, pred teboj, vendar ne čutim te, ne dovoliš mi, da bi poslušal tvojega srca bitje, toda vedi, ne moreš mi vzeti sanje, te ostanejo in spomin nate, tudi ta ostane.