Je to dolina miru?
Reka je tiho tekla, dušila Jok, grozo, dekleta rjavih kot jantar oči gorečih, v nočeh morije, pokolov, požigov, ropanja. Kot srna plašna, preganjana, ne od psov, od neljudi, ki željni so…
Besede, ki odpirajo drugačen pogled na svet.
Objave so razvrščene po času objave, od najnovejše. Popravek besedila ne spremeni tega vrstnega reda. Najnovejše vseh rubrik · Arhiv po letih
Reka je tiho tekla, dušila Jok, grozo, dekleta rjavih kot jantar oči gorečih, v nočeh morije, pokolov, požigov, ropanja. Kot srna plašna, preganjana, ne od psov, od neljudi, ki željni so…
Ko položiš na srce misel, morda smo besedo, ki zajame ubrane spomine, se rodi sto novih besed in začutiš pretakanje življenja. Tiso prvinsko moč, ki znotraj zaveje z mehkobo vetra, kot…
Stari kozolec na gmajni dajal nama je prostor, kjer sva svet sanj, le svoj, gradila, se v njega zatekala, ljubila se, odkrivala ljubezni opoj. Dež pomladni je narahlo padal, škrabljal po…
Oče naš - Ljubezen naša, ki si v nebesih - v Ljubezni, naj bo sveto tvoje Ime - Ljubezen, Kruh naš vsakdanji daj nam za danes. in odpusti nam dolgove naše, kakor mi odpuščamo. Naj pride…
Kristalna vaza, polna rož. ponosnih rdečih vrtnic, kot bi hotele reči, najlepše smo... vabljivega vonja, barve, Katerih cvetovi bodo počasi izgubili čar, Ostala pa bo prazna kristalna vaza.…
Tako majhna deklica, Temnih las, rjavih oči., Živahna je tekala okoli, Z očmi iskala igračko... Dimnikarčka, iz gume... Potem si ga je ogledovala, Morda stotič, ko je ponosno rekla, Moj ati…
V filmski kameri vidiš gibanje vetra, vidiš hitrosti drvenja stvari, vidiš premikanje senc, vidiš gibanje ženske z vetrom v laseh. Ne vidiš pa duše odznotraj. Nato vse obleži mirno in…
Dnevi neprijazni mokro aprilski, meni zbujajo otožnost, nostalgijo, po tvoji bližini, ljubezni strastni, morda igrani, a v meni zasidrani globoko. Vračajo me v čas sla, nenasitnega…
Vsega so krivi bogovi na Olimpu, ki so naložili človeštvu toliko polen pod noge, toliko drv, da lahko zakurimo kres. Ženske slavijo Bakusa, ki jim naliva vino ljubezni in pozabe. Vino teče…
čisto steklo s soncem v srcu zrcalo mehkobe diha sega vame svežina polna pljuča svobode v zlatem prahu ****
Poslano... Prek širne ravnice, prekmurskih livad, Štorklje letijo, okras rosnih trat, Prislihnil sem vetru goričkih hribov. Kliče me sebi, spet kliče domov... Le pesem podarjam, tam je moj…
Sem vprašal veter, kje hodiš,kaj si videl, da mi morda prinese prijetno sporočilo, me nasmeji, odgovori, spravi v dobro voljo... Toda veter molči, le šepeta... Kot, da bi se izogibal…
Nekdo ji šepeta in za hrbtom govori. Čuti, da ima mrzlo telo. Ne pusti se prepričevati. Ne vidi ozadja v ogledalu. Opazi, da je na istem metru površine kot včeraj, vendar drugačna. Globoko…
Postoj, ne hiti v daljavo ostani še malo da veselila se boš družbe moje. Poglej, koliko lepih dni koliko lepih večerov, sprehodov ob reki temni naju še čaka.
Odmaknjene višave s studenci svetlobe prižemajo k obrežju praprot, ki vabi v zeleno hišo. Zrak je prozoren. Visoko gor, kjer je neizpeto. Nad malodušjem dol se zbirajo sence, nad njimi…
Saj vem, vsakokrat, ko odhajam od tebe, Vsakokrat me opazuješ od daleč... Pri zastrti zavesi, zastorju, žaluzijah, skozi okno... Verjemi, čutim tvoj pogled, oči, obraz. Pa saj se ne hudujem…
Oglaša se jutro. Jasnina. Z zvenenjem kristala me je prebudil dan. Dobil je izraz rdečega jalobka z lepoto v smotrni zadostitvi in spolnitvi globoko iz biti čudeža življenja. Z neustavljivo…
Stojim pred ogledam, Kar ne spoznam se, kakor da nisem jaz.... Ne vidim bolečine, le čutim jo... Moj glas ne odmeva, kakor da bi zvodenel, izginil, Le oči so še enake, pogled med štirimi…