Vonj rož

Stari kozolec na gmajni dajal nama je prostor, kjer sva svet sanj, le svoj, gradila, se v njega zatekala, ljubila se, odkrivala ljubezni opoj. Dež pomladni je narahlo padal, škrabljal po skodlah, v žlebih je voda glasno klokotala, drla, odtekala v svet podzemni, se vračala. Vonj rož, suhih trav, opominjal je naju, da sva na zemlji, ne v nebesih, da živiva življenja v najinih telesih, da sva enaka med enakimi, brez ogrinjal. Ne nosiva mask, ki skrile bi naju pred zlemi duhovi, pred zlobnimi jeziki, pred ljudmi, morale polni; si češenj ne obljubljava v mesecu decembru. _________________